Nastala si nekje daleč
na obzorju umirajočega sonca,
dvignila si se v višine.
Rasla si, se bohotila.
Gledal sem te čez obzorje,
potiho sem te želel čutiti,
a sem se vseeno bal.
Nisi vprašala, samo prišla si.
Dotaknila si se mojega obraza,
prepojila mojo kožo,
želel sem, da bi ostala večno.
Bil sem hvaležen, da si moja.
Dihal sem in užival,
ničesar nisem storil,
odšla si nekam daleč ter izginila.
Medtem se je ponovno rodilo sonce.
Peter
7 komentarjev:
na začetku opazimo verzni prestop..
pesnik zaključi v pozitiven konec..
grem pa za pesmi iz cikla Ljubezenske, namenjene eni izmed njegovih deklet? Am I right? :D
@zimi- najbrž ne boš nikoli izvedel.
...se dotakne srca :)
verjamem, mojega tudi... :)
tvojega verjetno še najbolj, ker veš kakšno je bilo tvoje osebno doživljanje ob pisanju pesmi in na kaj si tuhtal ob pisanju ;). Res je lepa, pa še kdaj kakšno deli z bralci :)
Bom poskusil še kakšno objaviti, saj sem jih že enih pet.
Sicer pa nikoli ne vem ali bi objavil še kakšno ali ne... Imam pa jih kar dosti...
A se midva poznava?
Ja, objavljanje pesmi je včasih malo delikatno, si vsak dovoli spreminjati vsebino in obliko pesmi.Za pesnika zna biti to neprijetno.
zej se že poznava, ko si mi blog komentiral :), drugače pa samo prek Jureta, ki je moj bratec ;).
Objavite komentar