Že od svojih srednješolskih dni se sprašujem: pa zakaj hudiča praznujemo Prešernovo smrt in zakaj hudiča ravno Prešeren?
Popolnega odgovora na obe vprašanji še nisem dobil. Delno si pomagam s tem, da smo Slovenci po naravi pesimistični in zato raje "praznujemo" smrti kot pa rojstva. Mogoče pa nekje v svojih dušah že vemo, da je smrt šele začetek nečesa novega. Kdo bi vedel in kdo bi razumel?
Na drugo vprašanje pa še vedno nimam niti delnega odgovora. Ne zadovoljim se s tem, da je največji slovenski pesnik. Merila za izbor največjega so lahko različna in vprašanje katera so veljala takrat, ko so to določali? Pa sem spet pri enakem vprašanju: Kdo bi vedel in kdo bi razumel?
Na koncu pa še tole: bil pa je vseen en večjih jackov. Zanimiv se mi zdi komentar dr. Ruglja.
Zato pa naj bo tako kot je. Živel Slovenski kulturni praznik.
Peter
7 komentarjev:
Zakaj smrt? Hm pomoje zato, ker ko se človek rodi, še ni nič napravil, ampak tekom svojega življenja ustvarja. Z njegovo smrtjo pa se zaključni neka celota, katera je razlog, da praznujemo njegov dan.
Prešern je pač fenomen ne!=) mal preveč je v kozarc pogledu pa ajd zgleda d je v transu pršu do verzov.... pa nesrečna ljubezene pa je to to:( ka bi blo če bi julčka bla njegova... bi nehu pesmi pisat pa bi se raj z štromom ukvarju mogoč bi ga izzumu:D
Ma ja, itak se ve, da ko si pjan imaš globoke misli. Ko se ga naslednjič napijem se bom spravil pisati kakšno pesem al pa spis. Me prav zanima kaj bo nastalo.
Black_ICE: ob rojstvu bi naj bili še vsi enaki. Taka je vsaj teorija.
Med življenjem in pa po smrti pa se razlikujemo.
Čudno res, da je pri večini ljudi prva asociacija na Prešerna alkohol.
No ravno zato se praznuje smrt. Ker pri rojstvo smo vsi enaki (smo vsi Franceti Prešerni)
em ja tud men ni jasn zaka je glih praznik na dan njegove smrti pa tud mi ni jasn zaka mamo dan mrtvih ne pa živih? em drgač pa sej ni bil po moje noben ko je zej kao ne vem kak dober pesnik, pisatl...čist normaln:D
K pisanju me je vzpodbudilo vaše razmišljanje zakaj ravno Prešeren in zakaj smrt? Tudi jaz sem si pogosto zastavljala podobna vprašanja. Mene se je pesnik »dotaknil« že v osnovni šoli. Morda je to zasluga profesorice, ki nam je znala njegova dela podati na svojstven način, ki mi je bil zelo blizu. Tudi sama sem namreč pesnila in sanjala, da bom nekoč velika pesnica. (toliko o sanjah). Na prvo vprašanje nam lahko morda odgovori razmišljanje Rudija Šelige, ki pravi takole: »Vzel je v svoje roke jezik slovenskih kmetov in ga dvignil na raven evropskega duha in svetovne književnosti! Jezik, ki mu ni bilo namenjeno, da preživi. Jezik, ki je šel skozi šivankino uho zgodovine, zato da bi ga danes mi lahko govorili in na njem utemeljili svojo samostojno in demokratično državo.«
Tudi Marko Crnkovič, kolumnist zagovarja pesnikovo izjemnost, ki ni le v njegovi poetični in zgodovinski senzibilnosti, temveč v tem, da je vse znal bolje povedati od drugih. Crnkovič nadaljuje: »Navsezadnje je to poskušal že kdo pred njim, predvsem pa po njem. In zakaj ni bil nihče tako uspešen? Ker ni nihče tako briljantno obvladal slovenščine! Prešeren si je izmislil moderno slovenščino - obenem pa tudi svoj osebni stil -, kar je največji dosežek komuniciranja v tem jeziku. Marsikdo ne razume več njegovega arhaičnega jezika. Pomota! Prešeren je samo tako moderen, da mu še danes nismo kos."
Mnogo je tudi razmišljanj o tem, kaj je res napisal in kaj so ponaredki (s tem mislim predvsem na njegovo »spotakljivo poezijo« - če sploh je njegova). Kakor koli, strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je predvsem pomembno, da imamo dediščino, ki nam jo je zapustil v Poezijah.
Spominski dan Prešernove smrti je slovenski kulturni praznik že od leta 1945. Zanimivo je vaše razmišljanje, »da je smrt šele začetek nečesa novega«, sploh, če pomislimo, da so imeli v letu 1945 zelo materialistične poglede na svet…
Mene pa z današnjega zornega kota bolj skrbi naslednje dejstvo: Ko sem med različnimi gradivi iskala ideje za letošnjo prireditev v počastitev kulturnega praznika, sem na svetovnem spletu pod geslom »kulturni praznik« našla naslednji zapis:
»Juhu, danes me ni zbudila ura in moje težke veke so se zjutraj lepo same odprle in pomežiknila sem v nov dan. Hvala Prešeren za ta dan, čeravno ne vem, zakaj mi ljubi Slovenci častimo tvojo smrt. Veselo nataknem tekaške copate in jo ucvrem v sveže jutro. Super!
Skočim še do bazena in v garderobi slišim pogovor dveh mladostnikov.
»A dogaja?«
»Ej, stari, s'm se don's wejkapu že full zgodi z big head in full mačkom…«
»Itak, ke si pa žuru včeri?«
»Smo se fural po citiju, pol pa štekal en bar, je blo full šponast…«
Nekako v tem stilu. Prešeren in jaz sva se obračala, on v grobu, jaz v kabini. V bazenu sem se predihala in umirila, kaj je storil Prešeren, pa ne vem.
Naj živi slovenska kultura in njen jezik!«
Strinjam se z avtorico tega zapisa. Vsepovsod nas obkroža »pačenje« našega jezika (ne upam si trditi, da gre razvoj v to smer). Vendar samo pomislite – lokalne radijske postaje (besedišče v kontaktnih oddajah) SMS sporočila, blogi…in potem rezultati esejev, spisov pri urah slovenskega jezika…
in sedaj moje vprašanje: Kaj je z našo kulturo, kam gre naš jezik? Pa sem spet pri vašem vprašanju: Kdo bi vedel in kdo bi razumel?
Objavite komentar