Kriza

Nisem ekomonist, menim pa, da za razumevanje današnje ekonomske krize to niti ni potrebno. Dovolj je že zdrava kmečka pamet.

Vse skupaj so zakuhali finančniki, borzniki, špekulanti, ki so ljudem obljubljali visoke donose na borzi. Ti donosi so bili nekaj časa res visoki, kar je igro speljalo zelo veliko ljudi.

Poglejmo poenostavljen primer:

Oseba X je denar vložila v tvegano naložbo (borze, nepremičnine ipd.), ki je pred nekaj leti prinašala takšne donose, da je kar vabila še druge X-e in finančni (zlagani) balon se je začel napihovati. Ta ista oseba X je bila prepričana, da je ujela goloba na strehi in je šla na banko (ki jo vodi tudi podobna oseba X), vzela kredit, ter kupila še vilo ob morju. Ker so drugi X-i videli, kako je bila oseba X iz dneva v dan bogatejša, so njen scenarij kopirali ter ponavljali. Cene delnic in nepremičnin pa so zato rasle preko svoje realne vrednosti.

Nekaj mesecev ali let kasneje nekaj oseb X ni moglo več odplačevati kredita in milni mehurček je bil tik pred pokom. Kreditodajalci so naenkrat postali "lastniki" oziroma upniki premoženja, kateremu cena je iz dneva v dan padala.
Milni mehurček je počil, bankam je zmanjkovalo denarja, niso dajale več kreditov, nekatere so celo propadle.

V tem primeru so izgubili tisti X-i, ki so pred časom imeli jajca in seveda denar, da so šli v ta posel. Vse lepo in prav, če se kriza ne bi zavihtela tudi v sektor, kjer "delujejo" navadni ljudje, recimo jim Y-i, ki finančnim krogom niso niti blizu. Ker se je naenkrat veliko pisalo in govorilo o vsem, so ljudje izgubili zaupanje in kar nagonsko začeli varčevati. Tako so postali bolj racionalni in posledično kupujejo manj. Zaradi tega podjetjem padajo naročila, odpuščajo delavce, recesija se poglablja...
X-i in bankirji sedaj s prstom kažejo na potrošnika, ga krivijo za krizo, ker je začel varčevati. Zakaj le?

Če je največ izgubil nek zelo bogat človek, ki je svoje premoženje vedno plemenitil na račun drugih, ni problema. Žalostno pa je, da morajo sedaj države pomagati tem bogatašem, borznikom, špekulantom, ki so vseskupaj zakuhali, zato, da bodo rešile uboge Y-e.
Vse skupaj mi smrdi po neki piramidni igri, ki so bojda prepovedane, kdor je dosti kmalu začel in pravi čas izstopil je profitiral največ in se vsemu lahko samo smeji. Če so piramidne igre prepovedane in če ljudi zapirajo zaradi njih, zakaj ne obsodijo tudi lažnivcev, ki so obljubljali visoke donose ter vodilnih v firmah, ki so veselo zapravljali, kupovali delnice drugih, z namenom obogateti ali v igro privabiti še več naivnežev ter jih tam zadržati dlje časa, kot so oni kdajkoli mislili ostati. Najbolj krivi pa so tisti, ki so tem ljudem dali kredite (z namenom zaslužiti seveda) in s tem ogrozili skoraj cel svet.

Kaj naj naredijo Y-i?
V bistvu nimajo na to nikakršnega vpliva, čakajo lahko, da cena nepremičnin pade na gradbeno vrednost ter da delnice postanejo podcenjenem, nato pa tudi sami začnejo podobno igro, kot sem jo zgoraj opisal, če jim bo ostalo kaj denarja, seveda.
Težko bo, saj bo mnogo Y-ov medtem izgubilo službo, X-i jih bodo spet prehiteli, saj jim bodo miljarde nabrane in žepov Y-ov dale nov zagon, polet ter nove ideje za nove laži, kako nahitro obogateti.

Dobra stran krize?
Ugotovili smo, da lahko živimo tudi z manj.

Rešitev krize?
Onemogočimo X-e!!!

Kako?
Ne vem.

Peter

'mate kaj za pusta hrusta?

Včeraj smo bili na Primorskem pri Maji in Janezu. Tam že na pustno soboto hodijo maškare po hišah in zbirajo darove. To je malo drugače, kot smo vajeni pri nas.

V vsaki hiši jim morajo dati nekaj denarja ter kaj za piti in jesti. Pri nas se nekaj podobnega dogaja šele na pustni torek, pa še to čedalje manj. Zanimivo je še to, da se tam na veliko šemijo tudi odrasli in ne zgolj otroci.

Mi smo s sabo peljali malo "pikapolonico", ki je prinašala srečo (kot vse šemice) ter nasmeh na obraze mimoidočih. :)

Peter

Sprememba "poslovanja" bloga

Iz osebnih razlogov sem se odločil, da se bom od danes dalje na blogu namerno izogibal temam, ki so direktno povezane z mojim poklicem (razen plač). Opravičujem se bralcem, ki so me spremljali ravno zaradi tega in se od njih sedaj tudi poslavljam. Opravičujem se tudi za nedokočane objave, a kocka je padla.

Hkrati sporočam vsem Vam, da je to blog perssona in ne profesorja. Sedaj lahko bljižnico, ki vodi na moj blog pri priči brišete iz svojih zaznamkov. Ne bom si dovolil, da bi mene ali moje prijatelje kdorkoli spravljal v slabo voljo zaradi mojega oziroma našega povsem legalnega in zakonsko dovoljenega zasebnega življenja.

S tem nisem vrgel puške v koruzo, še bolj sem prepričan v svoj prav, le razdvojil bom nekatere prepletene zadeve, čeravno bo včasih težko.

Sebe zaradi svojega poklica ne mislim spreminjati, če kdo pričakuje ravno to, potem bom raje zamenjal poklic.

Peter

7 resnic o meni

Bil sem že dvakrat nominiran, in sicer od Ursie ter Andreja, da napišem sedem resnic o sebi. Ni tako enostavno, kot izgleda. Lahko pa vsaj poskusim.

1. Rad poslušam raznovrstno glasbo.
2. V bistvu sem zelo zakomplicirana oseba, čeprav mi na zunaj ne izgleda.
3. Prevečkrat razmišljam o sebi in svojih dejanjih.
4. Zelo sem navezan na nekatere ljudi, čeprav jim tega ne povem dostikrat, težko pa se navežem na koga novega in zato dajem vtis, da sem včasih rajši sam.
   
5. Rad se smejim in uporabljam nenavaden, včasih črni humor.
6. Preziram nepoštene ljudi.
7. Preveč časa preždim na internetu.

To je bil moj poskus. Sigurno sem kaj pozabil.

Za naprej pa nominiram: Gregorja, Canadiana, A=3 ter BaM-a.

Peter

Osebni pregled leta 2008

Vzel si bom 15 minut časa in nanizal dogodke v iztekajočem letu, ki se jih bom trenutno spomnil. Morda bo zapis na trenutke neurejen, ali pa celo preveč osebno izpoveden. Tega pri meni niste ravno vajeni, saj se ponavadi dovolj samocenzuriram, da si kdo ne bi mojih razmišljanj napačno razlagal.

Leto se začelo na Celjski koči, kjer smo skupaj silvestrovali in se imeli lepo. Nadaljevalo se je januarsko dolgočasno, dokler nismo zoper odjadrali na Kope, kjer sem doživel svojo najhujšo smučarsko nesrečo do sedaj. Posledice le-te delno čutim še sedaj, saj je v meni še vedno prisoten podzavestni strah na smučišču, če se mi kdo približa.

Stavil sem, da bom shujšal. Uspelo mi je samo za kratek rok, poleti pa sem brez stave nadaljeval mnogo bolj uspešno, a sedaj na koncu leta sem spet na istem. Imam pa veliko voljo nadaljevati in čimveč se ukvarjati s športom.
Imel sem nekaj zdravstvenih težav, najbolj odmevna je bila nenadna nezavest v kopalnici, ki mi je za dober mesec spremenila izgled, saj so posledice bile vidne na obrazu.

V letu 2008 sem velikokrat razmišljal o menjavi službe, kajti po desetih letih sem se včasih malo naveličal nekaterih stvari in nekje globoko v sebi menim, da bi mi to včasih prineslo malo več notranjega miru.
Nekaj mesecev kasneje sem v službi sprejel novo funkcijo in postal sem pomočnik ravnateljice. Delo mi še ne gre popolnoma gladko od rok, a trudim se po svojih najboljših močeh. Gre za precejšnjo spremembo, ki me je za nekaj časa odvrnila od misli o menjavi službe. Dvomim, da za dolgo. :)

Precejkrat sem bil v tujini, tudi letošnje morje je bilo nekaj posebnega, prijetnega in nepozabnega, čeprav smo bili vseskozi v skrbeh za našo sopopotnico, ki je dopust preživela v bolnici.

Na nekatere zadeve sem pričel gledati z drugačnimi očmi. Mnogo bolj sem navezan na prijatelje in domače in kar težko prenesem, če jim ne gre vse po načrtih. Včasih me njihove bolečine ali skrbi pahnejo v neko čudno stanje iz katerega ne najdem poti zelo hitro. Ta moja "hiba" me čedalje bolj moti, a je sam trenutno ne znam popraviti, res pa je, da se niti nevemkako nisem trudil, da bi jo odpravil.

Večkrat sem se ukvarjal z mislimi, da bi najraje odšel nekam daleč in vse začel znova, saj tu nisem več čutil tiste energije kot nekdaj.
V nečem pa sem dosegel majhen napredek, saj se ne sekiram več za vsako malenkost, ki me v danem trenutku moti. Tu moram še napredovati.

Že nekaj časa gledam malo stanovanja in najbrž ne bo dolgo, ko se bom odločil kupiti kakšnega. Če bo le pravi trenutek in dovolj denarja.

Doživeli smo fantastično, nepozabno in neponovljivo poroko, okoli katere se je zgodilo marsikaj zanimivega in čisto vsega niti ne smem napisati sem gor. Na trenutke sem se v pol-javnosti vedel neprimerno svojim letom, a ničesar ne obžalujem, saj se živi le enkrat.

Nekaj mojih prijateljev in tudi znancev je dobilo naraščaj in za vsakega posebej sem zelo vesel in jim želim vse najboljše. Nekje globoko v sebi tudi sam kdaj pričakujem kaj podobnega, a pred tem bo treba postoriti še marsikaj.

Kljub vsemu napisanemu pa mi bo leto 2008 ostalo v dobrem spominu.
Še več takšnih!

Peter

P. S.
Odločil sem se, da bom nekaterim ljudem večkrat rekel, da jih imam rad, čeprav to ne bo pomenilo, da tistih, ki jim tega ne bom direktno povedal, nimam.

Postal sem...

...dvakrat polnoleten. Zahvaljujem se vsem za lepe želje.

Tisti, ki me poznate veste, da od vseh "praznikov" v letu najmanj rad praznujem svoj rojstni dan, pa ne znam razložiti zakaj. Vsako leto me spravi v rahlo depresijo. Morda se bom kdaj razpisal tudi o tem.
Da pa ne bo pomote, zelo sem pa vesel lepih želja, iskrenih besed ali vsaj nasmeha.
Nekaj pa mora biti na tem svetu, da nas povezuje in rojstni dan nas lahko, saj ga imamo vsi.

Ker pa sem ravno kemik pa mi je Gal na Facebooku predlagal kako bi lahko praznoval. Izgleda obetavna kemijska fešta! :)



Se splača poskusit?

Peter

V recesiji moramo zapravljati...

Tako nekako je pred več kot pol leta nagovoril državljane predsednik ZDA, preden jim je država izročila finančno vzpodbudo, s katero bi dvignili gospodarsko rast v Ameriki. Nekaj podobnega je izrekel pred časom Berlusconi. Ni jima uspelo, recesija se nadaljuje in celo poglablja.

Pri nas pa naši vrli, pametni, podalpski, vasezagledani ter "nadvse spodobni" politiki trdijo ravno drugače. Treba bo zategniti pas, če ne...

Potem pa preberemo v Večeru (5. 12. 2008 in 6. 12. 2008), da je naš cenjeni predsednik Türk za najem letala za potovanje v Bosno in Hercegovino "zapravil" 89.100 €, vladna delegacija pa je za dvodnevni let v Bruselj "zapravila" 15.860 €. Kapo dol pred VLADARJI!

Imam dokaj dobro razvito (upam vsaj) logično razmišljanje, samo tule pa je moj um odpovedal. Če kdo razume to, ga prosim, da mi razloži?!

Peter

P.S. Pa da ne bom slišal od koga, da so prejšnji bili bolj varčni. Ne verjamem!

Nakupovalna mrzlica

Spet prihaja veseli december in z njim seveda nakupovalna mrzlica. Znani ekonomisti, analitiki, novinarji in vlada nam vsak dan sporočajo, da je finančna kriza udarila tudi deželo na sončni strani Alp, in da bodo posledice vidne še kar nekaj časa.

Nekatere banke si dvigujejo likvidnost s tem, da obljubljajo bajne obrestne mere za vezane vloge pri njih, podjetja najavljajo odpuščanje delavcev, sindikati grozijo s cestami ipd.
Ljudje pa kot da ne verjamejo temu kljub opozorilom še vedno drvijo v trgovine in kupujejo bedarije: darilca, miljardo lučk, svečk, dišav, hrane, ki je trenutno niti ne potrebujejo ipd.
Če se pelješ z avtom mimo kakšnega nakupovalnega središča, je vedno vse polno. Sedaj pa nevem ali lažejo analitiki ali lažejo politiki ali si sami zatiskamo oči in v bistvu živimo še kar v redu ali pa nas trgovci znajo tako dobro nategovati, ko nas prepričujejo, da neobhodno potrebujemo nekatere nepotrebne reči?

V predvolilnem času smo poslušali od takratne opozicije, da je več kot petina ljudi pod mejo revščine in da je nadaljna petina na njeni meji. Odkod pa potem ljudem denar za nakupovanje in tako lagodno življenje? Mar parkirišča in trgovine polnijo samo bogati?

Imam kar dobro plačo in edini (malo zamižim na eno oko) luksuz, če temu sploh lahko tako rečem, ki sem si ga privoščil, je avto za okoli 20000 €, pa mi ne ostaja ničkaj denarja za prihranke. Moral si bom omisliti enega od pametnih analitikov ali ekonomistov, da mi bo svetoval, kaj delam narobe in kje bi lahko kaj privarčeval.

Ima kdo kakšno idejo? Kaj delam narobe? Živim vseeno preveč lagodno?

Peter

(Ne)spodobno povabilo

Ravnokar me je poklicala Katja. Najprej je izgledalo, da kar tako, a se je izkazalo, da z namenom. Sledilo je nekaj klasičnih vprašanj: Kak si? Kaj delaš? Prideš kaj na obisk?

Potem pa je udarila žebljico na glavico in vprašala, kaj delam v soboto.
Tri ženske so me povabile na shopping v Avstrijo. Nisem mogel verjeti. Vprašam po razlogu in rečejo, da sem edini, ki pri nakupovanju ne bom težil.
Če me vse tri (Katja, Maja in Janja) ne bi zelo dobro poznale, bi rekel OK, a ker me poznajo in vedo, da mi gre nakupovanje na živce, sploh če ne izbiram nič zase, me je presenetilo. Shopping, oziroma asistiranje pri shoppingu me veliko bolj utrudi, kot katerokoli delo.

Malo kasneje mi je povedala glavni razlog: Ker seveda tekoče govorim nemško (:)), bom glavni prevajalec in svetovalec, če pa mi bo dolgčas in če bom živčen pa mi bodo menda dovolile iti na kavo, da se ohladim.

Zdaj sem v dilemi ali naj sprejmem povabilo ali ne. Mamljivo... :)

Peter

Napake...

... so koristne, če se iz njih kaj naučimo. Če se ne, so pa samo škodljive za živce.

Peter

Volitve 2008

Hvalabogu, da so mimo. Sedaj je čas uresničevanja obljub in skrbi za blaginjo Slovenije, kar so tako in tako čisto vsi napovedovali. Politiki so plačani zato, da prepričujejo ljudi. Tokrat je uspelo enim, zato se morajo drugi zamisliti, kje so storili napako in kaj bi morali narediti drugače.
Novi računi se bodo polagali na naslednjih volitvah.

Najbolj me je zmotila ali vzemirila ali pa samo nasmejala izjava ljubljanskega župana, ki je dejal: "Zmagala je demokracija!"
Gospod Janković, nisem politik in nisem član nobene stranke, a naj vas poučim, da na vsakih demokratičnih volitvah zmaga demokracija. Včasih je pametno malo bolj zbirati besede, sploh če se pojavljaš v javnosti in nagovarjaš množico. Nekateri smo se tega že naučili.
Izjava, da je zmagala demokracija pa spada bolj v leta po 2. svetovni vojni, ko je naš narod živel v Jugoslaviji, kjer so vsem razlagali, da živijo v demokraciji, in ko so na vsakih "demokratičnih" volitvah zmagali eni in isti kandidati, saj drugih tako in tako sploh ni smelo biti. Samo v razmislek!

Peter

Maja & Janez

V soboto, 20. 9. 2008, sta si večno zvestobo obljubila draga Maja in Janez. Eh, pa ne morem tako, kot bi poslušali oddajo Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo.
Bom kar malo po svoje:

Maja in Janez!

Povedati vama moram, da sem srečen za vaju. Imela sta sanjsko poroko, ki se je bomo vsi z veseljem spominjali. V bistvu bomo vsi dobro premislili, če bi se splačalo poročiti, saj jo bo težko preseči. :)
V skupnem življenju vama želim vse dobro, veliko medsebojnega razumevanja in sreče. Če bi v soboto zbirali iskrice v vajinih očeh in v očeh svatov in iz njih naredili ogrlico, bi težko našli prostor, ki bi bil dovolj velik, da ga ne bi mogli oviti vanjo.
Tri vikende in še kakšen dan več, ki sem jih preživel na račun vajine poroke, so bili zame eni najlepših dni nasploh. Želim in verjamem, da bosta tudi vidva uživala skupaj sleherni dan, in da bosta hvaležna Bogu, da vama je bilo dano, da sta se lahko spoznala.

In še na koncu bom ponovil to kar sem Janezu, s solzami v očeh, zaželel v Laškem takoj po poroki: "V to, da boš pazil na Majo sploh ne dvomim, zato vama želim samo veliko sreče!"

Zdaj pa dovolj čustvenih izpadov za danes. :)

Peter

Hvaležen sem,

da me obkrožajo takšni potrpežljivi ljudje, ki velikokrat prenašajo moje muhe in me imajo kljub vsemu še radi. Vedno znova vas razočaram pa verjemite, da je še huje, ker s tem tudi sebe.
Tudi jaz vas imam rad!

Peter

Kaj bi bilo, če bi lahko...

... zavrteli čas nazaj in popravili stvari v preteklosti?

Vem, da še zdaleč nisem edini, ki kdajkoli razmišlja o zgoraj napisanem, pa vendarle. Že nekaj tednov razmišljam, za katere dogodke ali odločitve mi je lahko žal, ker jih nekoč nisem storil. Pravijo, da se je brezveze ukvarjati z zadevami, ki si jih naredil, bolj je treba razmišljati o stvareh, ki jih nisi. Sam v tem ne vidim skoraj nikakršne razlike, se pa zavestno že nekaj časa odločam, da bom prenehal samo razmišljati in bom prešel na dejanja, le strategijo je še potrebno naštudirati.

Če bi se še enkrat odločal, bi...

Seveda ne bom izdal napačnih ali celo pravilnih osebnih odločitev, saj nisem takšen eksihibicionist, kot bi morda kdo lahko mislil.

Peter

Kam so šli naši športniki?

Zadnje čase se veliko govori o športu nasploh. Šport gor, šport dol, trenutno poteka tudi nogometno prvenstvo, ki je še dodaten motiv za pogovor v družini, ob šanku, v šoli ali kje drugje.
Mene pa skrbi, kaj je z našimi športniki, oziroma športom nasploh. Nogometna pravljica je že zdavnaj ugasnila, rokometna ravnokar ugaša, košarkaška pravtako. To so naši skupinski športi, nič kaj drugače ni pri nekaterih individualistih: smučarjih, smučarskih skokih, naši Jolandi ipd.

Sicer ne vem natančno kaj se dogaja, lahko pa poskusim ugotoviti. Vsi omenjeni ugašajoči športi imajo en skupni imenovalec. Denar! Preveč denarja lahko škoduje, premalo pa tudi. Kje so se na denarni osi znašli omenjeni športi, presodite sami.
Na kakšnem znanem internetnem portalu bi najbrž že pred koncem analize zapisali, da je zato kriva vlada, ker ima v rokah škarje in platno, a menim, da so ji škarje tokrat ukradli drugi.

Še ena ideja se mi je utrnila. Vemo, da je od tako majhne države težko pričakovati, da bodo njeni športniki uspešni v večini športov, zato bi bilo treba postaviti prioritete, ki bi z vzorom vlekle dalje. Ne dolgo tega so nas naši športniki razvadili z uspehi in poluspehi in zato sedaj pričakujemo vsaj toliko.

Če pogledamo otroke v osnovni in srednji šoli, ki imajo na voljo čedalje več metod in možnosti za učenje, a se kljub vsemu čedalje manj učijo, ker nimajo neke vlečne vrvi v družbi, ki bi jim pomagala k uspehu, vendar pri tem ne bi smela početi ničesar namesto njih, kot si nekateri mnogokrat razlagajo pomoč.
Lahko, da se je vzorec obnašanja prenesel tudi na naše športnike, ki so postali preveč samozavestni v eni smeri in mnogo premalo v neki drugi.

Morda pa je le za vse kriv moj prvi skupni imenovalec. Denar. Morda pa ga imajo nekateri preveč in zato ni več tiste zanesenosti, ki je nekdaj bila.

Pojasnilo: S prispevkom nisem želel užaliti športnikov, ki so še kljub vsemu zelo uspešni in se trudijo s polno paro. Njim gredo vse pohvale, a jih raje ne bom našteval, da ne bi slučajno koga pozabil.

Peter

Slovenščina

Pred kratkim smo imeli po dolgem času na obisku teto iz Nemčije. Nič posebnega bi rekel, če nek večer ne bi nanesel pogovor na to, kako dolgo že živi v tujini. Celih 47 let. Kljub vsemu pa še vedno zelo lepo govori slovensko.
Po srednji šoli se je preselila v Avstrijo, kjer se je poročila z Avstrijcem, nato ju je pot zanesla v Nemčijo. Čeprav se precej časa ni imela s kom pogovarjati v materinščini, jo je ohranila v zelo lepem stanju, celo pisati zna zelo lepo.

Med pogovorom o tem sem postal zelo ponosen nanjo, saj je ohranila lepoto slovenske besede v takem stanju, kljub temu, da je tam ni mogla skoraj nikoli uporabljati. Tudi njena hči (moja sestrična), ki je že od začetka obiskovala šolo v Nemčiji, zelo lepo govori, celi piše in zelo rada uporablja slovenščino, če je le mogoče. Sestrična včasih sicer napiše "bres" namesto brez, "gdaj" namesto kdaj ipd., a vseeno je pohvale vredno, da se trudi, čeravno ji tega ne bi bilo treba.

Včasih se precej mučimo z raznimi pravili in s prisilo mladini vgraditi v podzavest ljubezen do materinščine, a nam bolj ali manj uspeva. V tetinem in sestričninem primeru pa se je brez prisile, čisto samoumevno zgodilo ravno to.

Peter

A se s starši pogovarjate o sexu?

Dolgočasno nedeljsko dopoldne je primerno zgolj za brskanje po internetu. Malo sem listal po prispevkih svojih blogerskih kolegov in ponovno našel prispevek aibov skrivni dnevnik, ki zelo nazorno opisuje oče-sin odnos in pogovor o spolnosti. Vljudno vas vabim, da ga pozorno preberete, kajti napisan je, po mojem mnenju, prekleto dobro.

Odnosi starši-otroci so precejkrat zakomplicirani, še posebej pa relacija oče-sin. Se vam je že zgodilo, da ste nekaj naredili zelo dobro pa vam je oče začel razlagati, kako bi on sam opravil to še drugače, z manj problemi, hitreje, da ne rečem bolje? Seveda se vam je! Vedno bomo sinovi pa četudi stari 50 let. Lahko ste doktor matematika pa bo vaš oče še vedno preverjal enostavne (npr. 25+24=49) račune, ki mu jih boste predložili.

Sicer pa največja tragedija, oziroma komedija vsega je v tem, da bolj kot se staramo, bolj ugotavljamo, da postajamo podobni staršem in to ravno v tistih lastnostih, ki so nam šle pri njih najbolj na živce. Takšno je pač življenje.

Aja in še prispevek, ki mi je dal navdih za tole pisanje. Najdete ga TUKAJ.

Peter

Zdravniške plače

Zadnje čase se dosti govori o upravičenosti in neupravičenosti zahtev zdravniškega sindikate FIDES po povečanju zdravniških plač za 30%.

Tema je zelo aktualna in seveda vroča. Ljudje se kar težko opredelimo do tega problema, saj situacijo premalo poznamo, poleg vsega pa nas eni in drugi zavajajo z nekimi plačami v evrih, od katerih ne vemo niti kaj je osnova, kaj so dodatki, in koliko dejansko dobi nek zdravnik plače. Sam močno dvomim v podatke, ki krožijo po internetu in o katerih govorijo zdravniki. Da bi imel specialist za polni delovni čas plače samo nekje od 1200 € do 1500 €, se mi zdi precej smešno in tega ne morem verjeti. Če je temu res tako se popolnoma strinjam s povišico in to za več kot 30%, a še enkrat poudarjam, da močno dvomim v te številke.
Vsak sindikat včasih manipulira z osnovami, z dodatki in podobno. Tak način je legitimen, ampak naj končno enkrat nek zdravnik pokaže plačilno listo, da bomo videli dejansko stanje. Ne, tega pa najbrž ne bomo dočakali.

Če začnem od začetka. Človek se že v srednji šoli prostovoljno odloči za študij medicine, ki velja za zelo zahtevnega in traja kar 6 let. Potem imajo še stažiranje, specializacijo ipd. Res gre za najdaljši študij, a tudi za študij, ki daje diplomantu avtomatsko delovno mesto, saj v Sloveniji ne poznam brezposelnega zdravnika. Poleg vsega pa po zahtevnem študiju vsak diplomant pridobi status, zaradi katerega se je najbrž večina odločila za ta poklic. Vsak se sam odloči za študij, lahko tudi ne študira in dela kaj drugega.

Nekateri diplomanti medicine naziv doktor sami velikorat "zlorabljajo" in ga uporabljajo kot bi bil akademski. Prosim lepo...

Nekje sem slišal tudi, da je zdravnica izjavila, da mora ob odsotnosti kolegice v zdravstvenem domu, delati za dve. Sedaj pa me zanima kako to poteka. Ali taista zdravnica dela namesto 7 ur 14 ur ali kako? Kolikor poznam situacijo, stvar poteka nekako takole: Nenujne svoje in kolegičine paciente odslovi in prenaroči na drug termin, sprejme pa samo bolj nujne in tiste, ki se ne pustijo odlsoviti. A je to res delo za dve? Bodimo realni!

Na Hrvaškem in drugod na jugu je zdravnikov preveč in predlagam, da jih nekaj "uvozimo", saj je v bistvu vseeno, kako govori zdravnik, samo da dobro, vestno ter natančno opravlja svoje delo. Mar ne?
In potem tisti zdravnici nebo potrebno delati za dve, ampak potem tudi plačana ne bo za dve.

Sindikat FIDES velikokrat primerja plače v tujini z našimi. Ljudje božji, primerjajte potem vse plače in ne samo svojih. Bodite realni. Lahko pa greste delati tudi v tujino.

Sicer pa, če bodo zdravnikom povišali plače, bodo morali tudi učiteljem, saj je prejšnja vlada podpisala sporazum po katerem so učiteljske plače vezane na zdravniške. S tem nisem rekel, da so enake, ali da si zaslužimo enake, samo da so vezane, in da se razmerje ne sme porušiti.

Menim, da imamo vsi kar solidne plače, tako eni kot drugi. Lepo in prav bi bilo, če bi se plače dvignile vsem (gospodarstvu in negospodarstvu) in ne samo enemu sektorju, ki si želi nekih privilegijev, do katerih ni upravičen.

O tem bi se dale še in še pisati pa bom zaradi pomanjkanja časa raje kar zaključil.

Peter

Sporočilo policiji

Spoštovana policija,

sporočam vam, da na vašem avtu Škoda Octavia karavan (registrska številko P 02-295) ne delajo (beri: verjetno niso bili uporabljeni) smerni kazalci, oziroma po domače žmigavci.

Ta pojav je bil viden na več križiščih, tako da zna biti takšen avto (beri šofer) nevaren za ostale udeležence prometa. Avto je bil opažen na poti Celje - Arja vas, danes malo po drugi uri popoldne.

Upam, da boste "neizpravno" vozilo odstranili iz prometa, oziroma popravili. :)

Misel, ki se mi je pri tem utrnila: Če smo strogi, bodimo strogi najprej do sebe.

Peter

Kosovo - da ali ne?

Redkokdaj na mojem blogu preberete kakšno politično temo, že nekaj časa pa sem kolebal med tem ali naj objavim mnenje o Kosovu ali ne.
Naj že na začetku povem, da o samostojnosti Kosova nimam enotnega mnenja (najbrž nisem edini), in da po eni strani razumem Srbe, po drugi pa tudi Albance oziroma Kosovarje, kot se sodobno imenujejo. Problem je večplasten in zelo kompliciran. Ne vem sploh kako bi se lotil pisanja, saj v zgodovini in politiki nisem ravno doma.

Gremo nekako bolj po kemijsko, in sicer po točkah:

1. Če izhajam iz dejstva, da smo se pred nekaj leti tudi Slovenci osamosvojili, in da sedaj težko komurkoli oporekamo pri tovrstnih dejanjih, je potrebno državo Kosovo nemudoma priznati in jim seveda omogočiti, da zaživijo po svoje.
2. Za Srbe je to težak udarec, ker do Kosova čutijo še poseben odnos, saj se je davnega leta 1389 ravno tam odvijala za Srbe še posebej pomembna bitka na Kosovem polju. Tam še danes stoji spomenik padlim srbskim borcem in to je za ponosen narod, kot Srbi vedno so, ogromen udarec. Žal pa menim, da so Srbi Kosovo izgubili in da se bodo morali nekoč, hočeš-nočeš s tem sprijazniti. Bolje, da čimprej.
3. Malo me moti dejstvo, da so novo državo tako hitro priznale velike države sveta. Slovenci in Hrvati smo na to čakali kar nekaj mesecev pa še takrat so nekateri veliki s figo v žepu iztisnili priznanje. Kosovu pa se je to zgodilo kar hitro. kar zavidam jim. Upam, da bodo z delom dokazali, da so se prav odločili. Zdaj ne bo več izgovarjanja na Srbe, kajti postali so sami sebi šefi.
   
4. Združene države Amerike s svojim vtikovanjem v teritorij Evrope, želijo tudi tukaj na nek način škodovati Evropi, saj jo želijo destabilizirati, kajti bojijo se konkurence. EU bi malo več lahko sodelovala z Rusijo, ker smo energetsko odvisni od njih. Moti me tudi, ker ZDA govorijo, da je problem Kosova čisto drugačen od problema Baskov, Kataloncev, Škotov, Flamcev ipd. Če enim priznavajo pravico do svoje države, naj še vsem ostalim.
5. EU se je tudi tukaj pokazala skoraj nesposobna reševati tovrstne probleme, saj nima enotne zunanje politike in močno dvomim, da jo bo sploh kdaj imela. Če Angleži vedno klečijo pred Američani, so me pa tu presenetili Francozi, ki so nekako tradicionalno zavezniki Srbov.
6. Zdaj pa bom kritiziral še Srbe. Ne vem natančno kakšno politiko vodi Koštunica, upam da se bo dovolj oddaljil od Miloševičeve politike, kajti v nasprotnem primeru bodo čez nekaj let imeli podoben problem v Vojvodini, ki je etnično še bolj mešana. Tudi pokojnemu Miloševiču se morajo Srbi zahvaliti za današnje stanje in z njegovo politiko je Srbija kot najbrž edina država na svetu prišla do samostojnosti brez osamosvojitve.
7. Razbijanje našega veleposlaništva je skrajno neokusno dejanje in upam, da bodo polovili in kaznovali huligane pa tudi policijo in njej nadrejene, ker so se preprosto umaknili.
8. Napoveduje se bojkot naših izdelkov in podjetij. Srbi bodo slej kot prej morali spoznati, da slovenska podjetja dajejo kruh mnogim izmed njih in se bodo glede bojkota kar hitro ohladili. Žal, se vse konča pri denarju.
   

V bistvu sem precej nadrobil svoje mnenje. Ta zmedenost v mojem zapisu naj bo pokazatelj, kako zmeden je ta "naš" balkanski kotel iz katerega se je skuhalo že veliko vojn. Tokrat upam, da bo treznost prevladala, in da bodo vsi narodi zaživeli po svoje in čimbolj sodelovali med sabo.

Za konec pa še malo heca.
Vsi imamo radi srbski pasulj, vešalico, čevapčiče, pleskavico s kajmakom, pravtako pa tudi burek, sladoled ter kebab. Če ne drugega, nas povezuje vsaj to.

Peter