Maturanc 2008 #2

Kar nekaj vode je že preteklo, kar precej vetra prepihalo in dosti besed se je zgubilo v večnost, odkar sem objavil trailer o letošnji maturantski ekskurziji mojega razreda.

Obljubil sem, da bom napisal nekaj podrobnosti, ki se jih bomo vsi skupaj spominjali, saj hodimo že dobre tri leta po isti poti: jaz seveda službeni, GL-1.e, nato 2.e, nato 3.e in sedaj 4.e pa po šolski.

Preidimo k stvari.

1. DAN

4. septembra 2008, nekaj po osmi uri zjutraj, smo se člani 4. e in 4. f s tremi spremljevalci dobili pred šolo. Vsi otovorjeni s prtljago in vsi z nasmehom na obrazih. Organizator izleta je bila Turistična agencija Palma iz Celja.





Sam sem se že na začetku držal za glavo in kar večina mojih por na koži je kot posledico začetne treme spuščala pot.



Situacija se je kmalu umirila in z našim vodnikom Jašo sva se že smejala. Tole sliko dajem zato, da lahko preverite profil obeh... :)



Čisto vsem pa le ni bilo vseeno ob slovesu, nekateri pari pa so celo namerno zamujali. Ja, treba se je bilo kvalitetno posloviti.






Odpeljali smo se proti ljubljanskemu Letališču Jožeta Pučnika, kjer smo opravili vse formalnosti: prijavili orožje, še zadnjič iz domačega omrežja poklicali starše, prijatelje, ljubčeke, ljubice... ter naleteli že takoj na problem. Imeli smo karte za redno linijo letala Adrie Airways v Atene, številka leta JP 884, a tu se je zalomilo. Letalo Canadair Regional Jet 200 sprejme 50 potnikov in točno toliko nas je tudi bilo. Adria je nekemu poslovnežu prodala še eno karto več in kar naenkrat nas je bilo 51. Obrazi so bili iz minute v minuto bolj zaskrbljeni, spraševati smo se začeli, kdo bo ostal doma. sam sem se smejal, saj sem vedel, da bo v tem primeru potrebno paziti na enega manj. V tistem trenutku pa seveda nisem pomislil, da sem potnik brez karte lahko celo sam. :)





Zadevo je rešil naš vodnik Jaša, ki se je dogovoril, da bo sedel na dodatnem sedežu v pilotski kabini ter od tam skrbel za varnost našega poleta. Jaša se nam je po zvočniku celo javil iz pilotske kabine ter povedal, da pilota z njim ravnata lepo. :)
Mi pa smo uživali v letu.



Ob 11.45 smo odleteli iz Ljubljane, v Atenah pa pristali ob 14.50. Sprejel nas je šofer Tomaž ter nas popeljal po grški prestolnici. Ogledali smo si Olimpijski stadion, predsedniško palačo, kjer smo opazovali tudi menjavo straže, Hadrijanov slavolok, knjižnico, akademijo, univerzo itd. Na Plaki smo imeli prosto za kosilo ter za sprehod po centru mesta.







Večina si je za kosilo naročila Gyros pito, nekateri pa so raje poizkusili preverjeno hrano z imenom pomfri. Naj vam izdam, da so tudi želeli pito, a so imeli težave pri razumevanju oziroma izražanju. Eden izmed njih (a uganete kateri?) je pokazal na naše gyrose ter rekel three this, a ga je razumel french fries. Vseeno pa so bili veseli, saj jim je teknil poplaknili pa so ga s pristnim grškim jabolčnim sokom.



V mestu se nam je pridružila še animatorka Eva in skupaj smo se odpravili v hotel ter kasneje s podzemno nazaj na Plako. Zaključili smo v eni od tipičnih grških tavern ter v ritmu sirtakija nadaljevali večer. Zopet pa smo pili grško vodo. :)







Poglejteeeeeeeeeee kaj je bilo na odru!



Medtem pa s(m)o zunaj temnopolte prodajalce cvetja učili slovenščine.



Po predstavi smo prepevali po Atenah in odšli nazaj v hotel. Ker smo bili precej glasni, so nas ustavili policisti. Malo smo obmolknili, saj smo pričakovali probleme. A policiste je zanimalo samo odkod smo pohvaliti pa so se morali tudi s tem, da poznajo naše nogometaše ter košarkaše.



Prvi dan je tako minil.

Peter

Morje 2008

Dopust na morju je za mano in spet se počasi navajam na običajne podopustniške dneve doma. Kaj veliko o morju ne bom pisal, nekaj bi se pa vseeno spodobilo.

Maja, Katja, Pero in jaz (stalna ekipa) smo se odpravili v Savudrijo, kjer smo imeli najet apartma za 8 dni. Začetek je bil poln pričakovanj, veselja in dobre volje. Prispeli smo malce prepozno, zato se takoj nismo mogli vseliti. Zapeljali smo se proti Zambratiji, kjer smo slučajno našli najboljšo picerijo daleč naokoli. Imenuje se Maruzzella. Strežejo odlične pice, še posebej dobra pa je pica z morskimi sadeži. Po jedi je prišla natakarica in ponudila grapo ali medico na račun hiše. Seveda Savinjčan ne bi bil to, če ne bi izkoristil prilike. Bilo je močno kot pes...

Potem smo se vselili, očistiti smo morali mojo brivsko peno, ki se je izlila med vožnjo ter odšli na plažo. Žal pa nam je bodoča mamica zažela zbolevati in že drugi dan smo jo morali urgentno peljati v bolnišnico Izolo, kjer je bila do konca našega dopusta. Tako smo ostali žal trije. Jaz sem izgubil policajko, ki mi je pred dopustom obljubila, da bo vsako jutro hodila z mano plavati in pa morebiti še teči. Ostala dva dopustnika sta bila bolj zaspane sorte, saj sta spala do 10-ih dopoldne, kar je bilo še vedno precej zgodaj zanju.
Budno smo spremljali dogajanje v izolski bolnišnici in jo seveda obiskovali ter vseskozi držali pesti zanjo. Kljub vsemu pa smo si privoščili počitnice, kolikor se je pač dalo.
Ugotovili smo, da sem preveč nežna dušica in se hitro zlomim. V trgovini smo nabavljali in pred nami so bili Nemci. Midva s Perotom sva se začela meniti po nemško, ko smo prišli na vrsto sem trgovko pozdravil Guten tag. Seveda je od takrat dalje z nami govorila nemško: Brauchen Sie eine Tasche? Nein, danke. Po tem odgovoru se nisem mogel več zadrževati, kajti kmalu bi izbruhnil v smeh. Povedal sem ji, da smo Slovenci in ona se zadere sodelavcu v trgovini (slišali so tako in tako vsi): Pravijo se Njemci, a neznaju njemački. :) Znamo že, ampak smo preveč pošteni. :)
Čez vikend smo imeli obisk, ki smo ga bili zelo veseli. Šli smo malo v Umag, igrali tenis, plavali, se sončili, pili in se fajn imeli.

Spoznali smo našo severovzhodno zvezdo, ki se je večji del dopusta sončila topless in pustila močnim sončnim žarkom, da ji "masirajo" predele, kamor sonce ponavadi nima vstopa. Spoznali smo Andreo, našo natakarico ob plaži, ki nam bo ostala v lepem spominu.
Prvič v življenju (čeprav menda sploh ni težko) sem podkupil Hrvata. Zadnji dan smo namreč parkirali, brez da bi plačali parkirnino, saj tistega gospoda takrat ni bilo blizu, oziroma namerno smo ga "spregledali". Maja je šla čez nekaj ur po nekaj stvari v avto in tip pride ter se prične dreti nanjo. Od nje je zahteval lastnika avta. Seveda sem odšel tja, kjer mi je tip težil, da smo prišli že ob 8.15, bolj kot sem mu dopovedoval, da smo takrat še spali, manj mi je verjel. Grozil je s policijo, pajkom, 1000 kunami minimalno ipd.
Nato sem ga vprašal koliko stane parkiranje in mi reče 40 kun. Toliko seveda nisem bil pripravljen plačati zato sem ga vprašal, če kaj pije, in če bo pivo. Tip odpre priročno beležnico in reče daj za pivo. Dam mu 15 kun in ga zadovoljim ter utišam. :) Pa ne samo to, reče mi: Ako stigne policija, šaljite jo kod mene, da jim kažem, da ste "naplatili". Postal je naš "odrešitelj". :)

Med dopustom smo se obnašali dopustniško. Zdaj si lahko mislite kar si želite. Pero je na morju "ponovno iznašel" pesem Nikotin, ki je nehote postala naša himna, saj jo je vrtel mininimalno 100-krat. Vse mu je oproščeno. :)

Tako nekako je minil dopust in treba se je bilo vrniti v precej mrzlo Savinjsko. Fajn je blo (75/100). :)

Aja še to: S Katjo se je vse lepo izteklo. JUPIII!

Sedaj pa še nekaj "filmskih" užitkov.



Peter

Vse najboljše za 1. rojstni dan blog

Natanko pred enim letom sem začel pisati blog. Nisem imel nobenih posebnih ambicij, nič nisem pričakoval, že precej prej pa me je začelo mikati pisanje tega medija.
Nekako sem ponosen nase, da mi je uspelo zdržati celo leto, kajti če sem iskren, sem menil, da bo pisanje trajalo samo kakšen mesec.
Ne bom rekel, da mi je uspelo vse, kar sem si zamislil, nekatere stvari pa so vseeno stekle v pravo smer. Imam še veliko idej, a kaj ko jih včasih težko realiziram.

Preko bloga sem spoznal precej zanimivih ljudi, nekatere samo virtualno, nekatere pa tudi v živo. Moj blogovski vzdevek persson se me je precej prijel, mnogi me sedaj celo kličejo tako.

Za danes sem vam pripravil nekaj enoletne statistike. Še preden karkoli zapišem bi vas želel opozoriti, da sem statistiko začel spremljati šele 25. marca 2007, ampak ker je ravo obletnica, naj velja za celo leto.
Poskušal bom prikazati samo nekatere elemente, ki se meni zdijo zanimivi, verjemite pa, da sem moraj zelo zelo oklestiti (statistika omogoča spremljanje marsičesa), kajti v nasprotnem primeru bi bil moj prispevek predolg.

• Nabralo se je 226 prispevkov.
  

• Število obiskov/dan je približno 140, torej skupaj nekaj več kot 50000.

• Maksimalno število obiskov v enem dnevu: 324 (25. 9. 2007).

• Maksimalno število klikov v enem dnevu: 577 (4. 10. 2007).

• Povprečen čas obiska: 1 min 36 s.

• Največ ljudi je obiskalo moj blog le enkrat.

• Najbolj obiskani prispevki, na katere so prišli obiskovalci preko spletnih iskalnikov: Praznovanje abrahama, Za zdravnika si vzemi čas!, Inteligenčni test za Štajerce, vsi prispevki o Tuniziji, o potovanjih itd.

• Dvakrat so me objavili v spletnem časopisu Drugi svet, in sicer prispevka Lire namesto evrov ter Je gimnazija res edina zveličavna izbira?

• Poleg tega je vsaj eden (zanj vem) ob mojih prispevkov pristal v tiskanem mediju.

• Kako dostopajo obiskovalci:

• Odkod dostopajo (samo prvih nekaj):

• Kateri operacijski sistem uporabljajo moji obiskovalci:

• Kateri brskljalnik uporabljajo:

• Kakšna je najbolj pogosta resolucija (samo prvih nekaj):

• Obisakovalci so prihajali iz 73 držav po celem svetu (najbrž v večini kakšni proxy serverji opomba avtorja).

Pohvaliti se moram tudi s tem, da nisem zbrisal niti enega komentarja, razen če me je avtor sam prosil. Pri enem od prispevkov pa sem bil prisiljen onemogočiti komentarje, ki so še vedno zapisani na blogu, a žal niso vidni, mogoče jih kdaj ponovno omogočim. Šlo je za precej osebne zadeve, na katere sem bil v tistem trenutku zelo občutljiv.


Za konec pa se želim zahvaliti vsem bralcem, da me berete, da me spodbujate, da mi težite, da me nasmejite, da me razjezite... Vsakemu sem na nek način hvaležen, saj sem se iz svojega blogerskega življenja tudi precej naučil.

Ne boste se me še znebili tako hitro. :)

Peter

Poročilo s tradicionalnega smučanja Kope 2008

Lani je bil prispevek o Kopah eden mojih prvih in takrat si nisem mislil, da bom na blogu zdržal tako dolgo. Pa sem!

Sedaj pa na kratko o dogajanju:
Petek: smučanje, večerja, Holcer pub, Tanja Žagar, (divja) vožnja domov, zabava v sobi 7, swinganje (ipd.), spanje.
Sobota: smučanje ali spanje, počitek, večerna smuka, pantomima, rojstni dan, spanje.
Nedelja: smučanje ali pohod, super zabava, bum-tresk na smučišču, blackout od trka...
Ponedeljek: vsi me sprašujejo odkod imam modro oko in rahlo ureznino na glavi. Na voljo dam tri možnosti od katerih naj izberejo eno:

1. Nabil sem tri tipe, za četrtega pa mi je zmanjkalo energije.
2. Poškodba se je zgodila pri seksu.
3. Na smučišču sem trčil v enega stokilaša iz naše družbe.

Na smučanje nas je bilo letos prijavljenih 28, a je eden izmed udeležencev zahinavil, tako da nas je ostalo 27. Bilo je kratko, a sladko. Nimam slik, kajti nismo imeli časa skoraj nič slikati. Zbral pa sem nekaj vtisov udeleženk in udeležencev. Zaradi morebitnega navala oboževalk in oboževalcev, bomo ostali anonimni.

VTIS 1:
Lp
Hmm..kope 2008.. Kje bi začeli??
Glede na to da sem bil letošnje leto "NOVICE" kot bi se dalo reči in je bilo
zame vse prvič, sem prekleto vesel, da sem jo odnesl živ ob taki družbi:) Malo šale, malo za res.
Šele zdaj ko sm prišel domov, sem skapiral zakaj je BOOM vikend. Ker je prvi dan, kot sem že dejal res ORNK počlo. :)
Soudeleženci vedo kaj mislim, za ostale mi pa kratko malo vseeno, nej ostane malo misterioznega pridiha...
ali pa ne... ;)
No torej to je bilo prvi dan, pač vsaka šola nekaj stane.
Zato pa smo ostale dni se bolj rekreirali in bili na svežem zraku.

Kar se tiče hrane in pijače nimam pritožb, saj je bila hrana dobra, in tudi v zadostnih količinah, kar se tiče pa pijače pa pritožba glede KOLIČINE:) Prosim naj se najde en korenjak in napiše dobavnico za alkoholne pijace s katero smo šli gor na kočo. Ja pa total, ne po skupinah. :P
Res ne vem kaj se naj rečem, družba je bila okej, posrečena in skulirana!
Torej long story short:
Blo je noro, zabavno, sproščujoče in hkrati naporno, komunikativno, pestro, spoznavalno..skratka SUPER

Iz moje strani TWO TUMBS UP!!!!

Torej za konec vsej ekipi Kop 08 en lep pozdrav in v upanju na snidenje prihodnje leto, če ne prej!

P.S. Ate je naročil, naj še obvezno posebej pozdravim ženski del ekipe s Kop.
Ne vem zakaj, ampak pac bom ubogal, ker tak vemo, a ne. Kar ATE rečejo, mislijo resno.
Če ne bo šiba pela.

P.S.2 Kje so nogice??? Vedno sem se smejal tej fori, ampak še zdej ne razumem v cem je fora :)
Če ne druzga bo pozdrav Kop leta 08 =)

P.S.3 Še sreča, da je bil tokratni izlet ATE rahlo dezorientiran zaradi "svežega" zraka, da nas ni uspel tako dosledno kontrolirati in je bilo kar dosti bedarij :)

VTIS 2:
Po 7-ih letih me je končno premamilo spet stopit na smuči. Ni mi žal, da se je to zgodilo na za nekatere že tradicionalnem, zame šele prvem, smučarskem vikendu na Kopah.
Glede na to, da smo bili velika 'grupa', skoraj en razred, ;) se mi zdi, da smo se super razumeli, super zažurali (eni bolj spali)...in da smo se kljub malo slabšimi vremenskimi pogoji nasmučali.
Bilo je veliko smeha in dogodivščin, ki si jih bo vsak zapomnil po svoje (od Tanje Žagar pa do zadnjega (za Ateja in Janeza) usodnega trka).
Se vidimo naslednje leto, ko bodo naše nogice nogice spet smučale na tradicionalnem smučarskem vikendu na Kopah.
Hvala organizatorju(jem) za lep vikend.


VTIS 3:
Ate super je blo!
Moram, reči da gre najprej pohvala tebi saj je bilo vse lepo organizirano in ostali člani sploh nismo rabili nobenega dogovarjanja, saj je naš Ate za vse poskrbel :) Posebno moram izpostaviti organizacijo žuranja do zgodnjih jutanjih ur. Po jutranjih pogledih ostalih gostov Partizanskega doma, nam oz. vam je žur definitivno uspel. Z zaključkom ... "Kje so nogice?" :))))))
Super je bilo in upam, da se tradicija nadaljuje.
Lp

VTIS 4:
Cav!

Kot sem že napisala je bilo super...zelo fajn družba od prvega do zadnjega, bili smo si v vsem zelo enotni, veliko je bilo smeha, dobre volje in zanimivih dogodkov (Tanja Žagar, trčenje, swingerji :) ... Upam, da se naslednje leto spet vidimo...imam pa predlog, da kaj takega ponovimo spomladi ali zgodaj poleti in gremo hodit, kolesarit ali se zgolj družit - ostalo nam je še nekaj alkohola, saj janezu in rjavcu kjub trudu ni uspelo vsega spiti! V glavnem ate fajn si vse zrihtu, ljudstvo vi pa ste bili super!!!

VTIS 5:

Nepozabno, super in na koncu boleče. Prihodnje leto še bolj na polno. Hvala bogu za čelado!

VTIS 6:
dej jest še nisem imel časa dat slik na računalnik
upam, da mi bo do vikenda uspelo
(mam ful gužvo)
LP

VTIS 7:
Če na kratko povzamem....

Tako kot večlja že po tradiciji vedno prvi na prizorišču... Za začetek malo ponovitve osnov smučanja, nakar smo Ateju našli novo MAAMOOOO!!! ;) Jah takle mamao, prejšnjo je povozil ratrak...

Nato preizkušnja z dolgimi lučmi.. Noro! Ampak po večerji (8-10 žemljic) se je smučarska podlaga čubno spremenila, js res ne vem kak sneg majo tam gor???

Holcer, Tanja Žagar, vse po planu.. Če izpustim detajle, vedno več žemljic...

Sobota zjutraj najprej "Kje so nogice?", nato zajtrk... Lep gesta Brunčice, ki mi je veselo prinesla čaj. Hvala!
In spet smo tam, na snegu, smučoč ponavljajoč prvih osnov smučanja. Fino nam gre... :)
Preskok na "težjo" stopnjo, kjer osnove pridejo do izraza...
Preskok čez povezave, malo "surprise", na bedno progo.. in spet je kriv sneg!
Preskok nazaj in smučoč vidoč izpopolnjeno tehniko smučočega... :)
Za kosilo sept žemljica ali dve, nato nazaj...

Večer v znamenju ročnega nogometa in borovničk v kombinaciji z bambusom.. Kaj je že to večerja??
Nato spet z dolgimi lučmi naprej... Veliko prostora in čudni pogledi na naju z Brunčom..
Spet učenje... Večerja, aja a smo jo sploh meli?
Konec vsega in poglej ga, moj avto?!?! Kdo ga je pa pripeljal sem???? Se zgodi... :(
Rojstni dam in to je to....
Nedelja... Proga fenomenalna!!! Od začetka malo trda čez eno uro PERFEKTNA! Spet preskok čez povezave, da pojem kako žemljico...
In že je napočil čas za domov, vse skupaj je blo prehitro...

lp

VTIS 8:
Pozdravljeni,
Kope, prva stvar, ki se ti pojavi ob tej besedi je .... ni samo ene! Kop se ne da opisati z eno besedo.
Začnemo lahko kot vsako leto - vedno se nam nekam mudi in vsi smo lačni, ampak to izgine, ko si tam na licu mesta z Jegrom v roki. Letošnje Kope je vsekakor zaznamovala naša mala Tanja. Pa saj veste Žagarjevo dekle. Ko se te , te ročice dotaknejo!!! ;))) ... kje so roke :)))
po teh ročicah in par bambusih pa z jambovskim verzom sledijo le "kje so nogice, nogice". Ker imen pri teh dejanjih ne smem uporabljati, bom rekel le "najjači ostaju" in svaka čast mulariji. Brez svinganja in kozlarij pa tudi ne gre ;)))
Vikend na Kopah je minil kot bi mignil. Teh sončnih vzhodov človek ne more kar tako pozabiti - seveda če jih vidi; pa tudi besed, ki smo jih s pantomimo poskušali pokazati. Osebno menim, da je imela letošnja družba pravi izbor z žlahtnim priokusom. Snega je bilo dovolj z željo po malo nižjih temparaturah!
Ker pa si človek mora dogodek po nečem zapomniti, bom rekel le to "prišel sem do svojih prvih leč!!" :))))))
Se vidimo drugo leto!!

Peter

Smučali smo prvič letos

Bilo je v soboto 1. 12. Predsednik društva Na polno (katerega ponosen član sem) je organiziral prvo letošnje smučanje. Počasi nas je s kombijem pobiral vse od Šmarja preko Savinjske, Domžal in na koncu še Ljubljana. Zbralo se nas je 9. Prijetna druščina. Plan je bil obiskati ledenik Mölltaler, a smo si na Jesenicah, kjer smo kupili karte, premislili ter kupili smučarske karte za Turracher Höhe. Ni nam bilo žal!

Super smuka, sončno vreme, malo ljudi, prijetna družba, kuhano vino, zgodbe o nahrbtniku, prebita ustnica enega od smučarjev ipd.

Takole je izgledal začetek.


Prvi stik s smučarskimi čevlji je malo boleč, zato je potrebno kmalu počivati ter nadomestiti izgubljeno tekočino ter elektrolite.






Borči pravi, da prisegamo na domače proizvode.


Okrepčani smo nadaljevali smuko. Božansko!


Takole izgleda okolica na Turracher Höhe.




Na poti nazaj smo se ustavili v Radovljici, kjer smo si privoščili večerjo. Po večerji se naložimo v kombi, prižgem, hočem speljat in mi pot zapre policijski kombi. Policaji svetijo z baterijami v kombi in nas gledajo, kot da smo kobre v terariju. Eden izmed njih pozdravi in sprašuje, odkod hodimo, kam gremo. Povemo, da smo smučali in ravnokar večerjali, a želi da natakar potrdi. Vprašamo zakaj in nam pove, da so eni v belem kombiju nekoga fejst pretepli. Hočejo šoferjeve (moje) dokumente. Dam jim potni list, odnesejo ga ter me popišejo. Vmes ugotovijo, da to nismo mi, vrnejo dokumente in se brez opravičila odpeljejo. Kje je bonton si mislim in odpeljemo se domov.

Skratka, smučanje je uspelo. Drug pogled je še na Borčijevem blogu.

Peter

Pariz #4

V prejšnjem prispevku smo se poslovili od velemesta. Pred nami je bila več kot 15-urna vožnja domov. Na poti se je zgodilo marsikaj. Nekaj utrinkov bomo popotniki delili z vami. Če še niste vedeli, ima Francija razdeljeno državo po številkah. Zadnji dve cifri na tablici nam povesta, v katerem kraju je bil registriran nek avto. Številka 75 pomeni, da je nekdo iz Pariza! To v Franciji veliko pomeni, saj se imajo Parižani za nekaj več.


Morda se kdo sprašuje, zakaj toliko objav? Zato, ker je težko na kratko povedati in prikazati vse v le nekaj fiksnih ali gibajočih slikah. Seveda ogromno posnetkov ni bilo uporabnih. Veliko jih je izgledalo takole.






Posneli smo mnogo tako imenovanih samovšečnih avtoportretov.






Sedaj pa se vrnimo na avtobus. Popotniki smo si na svoje načine krajšali pot. Eni so igrali karte, drugi so brali, tretji klepetali, četrti opazovali okolico skozi okno, cel avtobus pa je bil obsojen na poslušanje ene frekvence. Seveda govorim o Radiu Balkanc, ki je bil slabo glasbeno založen in nam je vsake 10 minut ponovno zavrtel isti glasbeni repertoar. Glavni DJ, ki ga boste spoznali po dveh kapah, je bil neutruden. Glasbene vložke je vedno popestril z intervjuji in aktualnimi oddajami. Pridružilo se nam je tudi nekaj poslušalcev s sprednjega dela avtobusa. :)










Sedaj pa šok. DJ je zaspal. Takoj smo vsi vedeli, kakšni so ti radijci ponoči. Nastavijo glasbo, sami pa spijo.


Tišina nas je vse potegnila v spanec in avtobus se je kmalu spremenil v mrtvilo.














Nekateri so si naredili zalogo, če bi med spanjem postali lačni. Mene pa so med spanjem vedno našli v kakšni kočljivi situaciji, zato vam kažem sliko, ko sem spal že na metroju.




Zjutraj smo se vsi prebudili in Radio Balkanc je nadaljeval z oddajami.




Sredi karavanškega predora, smo zapeli znano pesem in tako naznanili, da smo zopet v domovini.


Nekateri smo slikali ter snemali, vmes so bili krizni sestanki in zbiranje glasbenih želja, ki jih zgoraj omenjeni radio ponavadi ni uslišal.




Radio je nadaljeval z oddajanjem.




V popoldanskih urah smo prispeli v Celje, kjer smo si privoščili še eno, dve ali tri pijače.




V torek smo vsi rozasti bili oblečeni v originalne majice ter tako sporočali, da smo se imeli fajn, in vzbujali spoštovanje vseh na šoli.


Še nekaj imam za vas. Ekskluzivni intervju z DJ-jem našega radia:
"Namen radia Balkanc je bil, da nihče na avtobusu nebi spal! Vrteli smo raznovrstno glasbo, torej za vsakogar nekaj! Imeli smo veliko gostov, med njimi tudi Juvota! Radio je obstajal samo en dan, tako, da ga ne morete poslušati več!!"

"Kar se pa tiče samega maturantskega izleta, lahko rečem samo to, da so bili to najlepši dnevi v mojem življenju!"


Upam, da ste uživali v vseh štirih prispevkih, s katerimi sem poskušal pokazati, da je udeležba na maturantski ekskurziji še vedno obvezna za vsakega gimnazijca, in da je to eden od mejnikov po katerem si zapomnimo enega najlepših časov v svojem življenju.

Pa še to: Tudi jaz sem se imel super, s tem pa sem vam povedal VSE!

Vive la 4.a :)

Peter