Maturanc 2008 #2

Kar nekaj vode je že preteklo, kar precej vetra prepihalo in dosti besed se je zgubilo v večnost, odkar sem objavil trailer o letošnji maturantski ekskurziji mojega razreda.

Obljubil sem, da bom napisal nekaj podrobnosti, ki se jih bomo vsi skupaj spominjali, saj hodimo že dobre tri leta po isti poti: jaz seveda službeni, GL-1.e, nato 2.e, nato 3.e in sedaj 4.e pa po šolski.

Preidimo k stvari.

1. DAN

4. septembra 2008, nekaj po osmi uri zjutraj, smo se člani 4. e in 4. f s tremi spremljevalci dobili pred šolo. Vsi otovorjeni s prtljago in vsi z nasmehom na obrazih. Organizator izleta je bila Turistična agencija Palma iz Celja.





Sam sem se že na začetku držal za glavo in kar večina mojih por na koži je kot posledico začetne treme spuščala pot.



Situacija se je kmalu umirila in z našim vodnikom Jašo sva se že smejala. Tole sliko dajem zato, da lahko preverite profil obeh... :)



Čisto vsem pa le ni bilo vseeno ob slovesu, nekateri pari pa so celo namerno zamujali. Ja, treba se je bilo kvalitetno posloviti.






Odpeljali smo se proti ljubljanskemu Letališču Jožeta Pučnika, kjer smo opravili vse formalnosti: prijavili orožje, še zadnjič iz domačega omrežja poklicali starše, prijatelje, ljubčeke, ljubice... ter naleteli že takoj na problem. Imeli smo karte za redno linijo letala Adrie Airways v Atene, številka leta JP 884, a tu se je zalomilo. Letalo Canadair Regional Jet 200 sprejme 50 potnikov in točno toliko nas je tudi bilo. Adria je nekemu poslovnežu prodala še eno karto več in kar naenkrat nas je bilo 51. Obrazi so bili iz minute v minuto bolj zaskrbljeni, spraševati smo se začeli, kdo bo ostal doma. sam sem se smejal, saj sem vedel, da bo v tem primeru potrebno paziti na enega manj. V tistem trenutku pa seveda nisem pomislil, da sem potnik brez karte lahko celo sam. :)





Zadevo je rešil naš vodnik Jaša, ki se je dogovoril, da bo sedel na dodatnem sedežu v pilotski kabini ter od tam skrbel za varnost našega poleta. Jaša se nam je po zvočniku celo javil iz pilotske kabine ter povedal, da pilota z njim ravnata lepo. :)
Mi pa smo uživali v letu.



Ob 11.45 smo odleteli iz Ljubljane, v Atenah pa pristali ob 14.50. Sprejel nas je šofer Tomaž ter nas popeljal po grški prestolnici. Ogledali smo si Olimpijski stadion, predsedniško palačo, kjer smo opazovali tudi menjavo straže, Hadrijanov slavolok, knjižnico, akademijo, univerzo itd. Na Plaki smo imeli prosto za kosilo ter za sprehod po centru mesta.







Večina si je za kosilo naročila Gyros pito, nekateri pa so raje poizkusili preverjeno hrano z imenom pomfri. Naj vam izdam, da so tudi želeli pito, a so imeli težave pri razumevanju oziroma izražanju. Eden izmed njih (a uganete kateri?) je pokazal na naše gyrose ter rekel three this, a ga je razumel french fries. Vseeno pa so bili veseli, saj jim je teknil poplaknili pa so ga s pristnim grškim jabolčnim sokom.



V mestu se nam je pridružila še animatorka Eva in skupaj smo se odpravili v hotel ter kasneje s podzemno nazaj na Plako. Zaključili smo v eni od tipičnih grških tavern ter v ritmu sirtakija nadaljevali večer. Zopet pa smo pili grško vodo. :)







Poglejteeeeeeeeeee kaj je bilo na odru!



Medtem pa s(m)o zunaj temnopolte prodajalce cvetja učili slovenščine.



Po predstavi smo prepevali po Atenah in odšli nazaj v hotel. Ker smo bili precej glasni, so nas ustavili policisti. Malo smo obmolknili, saj smo pričakovali probleme. A policiste je zanimalo samo odkod smo pohvaliti pa so se morali tudi s tem, da poznajo naše nogometaše ter košarkaše.



Prvi dan je tako minil.

Peter

Moj forum

Ustvaril sem svoj forum, kjer bom večinoma:

1. objavljal ocene testov
2. objavljal kakšne naloge za utrjevanje znanja
3. klepetal z dijaki o šolskih zadevah
4. klepetal z vsemi vami o drugih aktualnih zadevah ter
5. razno

Forum ne bo nadomestil bloga, bo pa njegovo dopolnilo.

Za ogled ocen se morate registrirati.

Peter

Maturanc 2008

S takimi ljudmi bi si upal iti kamorkoli! Mislim, da sem s tem povedal vse.
Zaenkrat pa trailer.



Peter

Zopet prvakinje

Že naslov pove dovolj. "Moje" punce so pred slabim mesecem (toliko o ažurnosti) ponovno postale prvakinje Gimnazije Lava. Seveda sem ponosen na njih in jim še enkrat čestitam. Obljubil sem jim pijačo, a bom obljubo izpolnil jeseni.

Najprej so naštudirale taktiko.


Potem izvrstno igrale.


Slavile zmago.


In na koncu še pozirale.


Vse slike so iz finalne tekme.

Peter

Spravili ste me v smeh

Ravnokar sem prišel domov iz Maribora, kjer smo imeli neko srečanje o prihodnosti gimnazij, mature ipd. Po celodnevnem urniku prija malo smeha. Tokrat so me nasmejali dijaki 2. b oddelka, ki so na svojem forumu napisali nekaj besed o meni. Debata je bila o blogih in čisto slučajno sem našel svoje ime in razne vzdevke v teh debatah.

1. http://persson-blog.blogspot.com/index.html
********** blog! Nasmejte se!!!

2. ok, tole sm enostavno mogla prlept...
One day, I looked up in the sky.
A bird came by and shit into my eye.
I didn't laugh. I didn't cry.
I was just happy, that cows can't fly.
to je mel oz. še ma juvo na forumu...kr neki sei zato mi je pa smešn...in to je tut use kar piše v postu...
al pa kak bi on bil emo pa sexo 5x na dan...pomoj mu nebo ratal Very Happy Very Happy
za tiste ko vas pa kaorkol privlači sei ste verjetn prebral...ljubica vas bo klicu pa šornčke vam bo kupvau

3. alo tale juvo tulk k je smotan učas pr pouku,pa tulk k je bedn pr testih,tulk se mu lahk prerežiš na tem blogu
mislim,halooo??!! un misli da je EMO
pa stari ej,če si to šu u sql ti je mnde lahk jasn de to NI za tebe
pa una pesmca kak se mu je ptič u foko posrau hahahaha

4. Tale juvo je neka razdvojena osebnost--->sploh ni primerljiv kak je v šoli, kake pa pa na blogu

5. pol k bomo mel psihologijo ga lahk mal ozdravmo...al pa zberemo dnar pa ga pošlemo k psihiatru...da se ozdravi dvojne osebnosti in mišljenja, da je emo...

6. JA HEHE... pa sej zle ko bo tole bral ne bo vedu al naj bo sram njega al nas:D

7. ^^sam res Laughing Eh, sej bi lahko neprimerne objave zbrisala...sam ne bom :p Sej nismo nč slabga pisal

Priznam, da so me nasmejali. Izvedel sem marikaj, da sem razdvojen, smešen, emo ipd.

Zaradi vsega sem se odločil objaviti tudi novo anketo, ki jo najdete na desni strani zgoraj na mojem blogu.

Prosim tudi tiste, ki me poznate, da napišete, če se motijo ali imajo prav. :)

Peter

Vse najboljše za 1. rojstni dan blog

Natanko pred enim letom sem začel pisati blog. Nisem imel nobenih posebnih ambicij, nič nisem pričakoval, že precej prej pa me je začelo mikati pisanje tega medija.
Nekako sem ponosen nase, da mi je uspelo zdržati celo leto, kajti če sem iskren, sem menil, da bo pisanje trajalo samo kakšen mesec.
Ne bom rekel, da mi je uspelo vse, kar sem si zamislil, nekatere stvari pa so vseeno stekle v pravo smer. Imam še veliko idej, a kaj ko jih včasih težko realiziram.

Preko bloga sem spoznal precej zanimivih ljudi, nekatere samo virtualno, nekatere pa tudi v živo. Moj blogovski vzdevek persson se me je precej prijel, mnogi me sedaj celo kličejo tako.

Za danes sem vam pripravil nekaj enoletne statistike. Še preden karkoli zapišem bi vas želel opozoriti, da sem statistiko začel spremljati šele 25. marca 2007, ampak ker je ravo obletnica, naj velja za celo leto.
Poskušal bom prikazati samo nekatere elemente, ki se meni zdijo zanimivi, verjemite pa, da sem moraj zelo zelo oklestiti (statistika omogoča spremljanje marsičesa), kajti v nasprotnem primeru bi bil moj prispevek predolg.

• Nabralo se je 226 prispevkov.
  

• Število obiskov/dan je približno 140, torej skupaj nekaj več kot 50000.

• Maksimalno število obiskov v enem dnevu: 324 (25. 9. 2007).

• Maksimalno število klikov v enem dnevu: 577 (4. 10. 2007).

• Povprečen čas obiska: 1 min 36 s.

• Največ ljudi je obiskalo moj blog le enkrat.

• Najbolj obiskani prispevki, na katere so prišli obiskovalci preko spletnih iskalnikov: Praznovanje abrahama, Za zdravnika si vzemi čas!, Inteligenčni test za Štajerce, vsi prispevki o Tuniziji, o potovanjih itd.

• Dvakrat so me objavili v spletnem časopisu Drugi svet, in sicer prispevka Lire namesto evrov ter Je gimnazija res edina zveličavna izbira?

• Poleg tega je vsaj eden (zanj vem) ob mojih prispevkov pristal v tiskanem mediju.

• Kako dostopajo obiskovalci:

• Odkod dostopajo (samo prvih nekaj):

• Kateri operacijski sistem uporabljajo moji obiskovalci:

• Kateri brskljalnik uporabljajo:

• Kakšna je najbolj pogosta resolucija (samo prvih nekaj):

• Obisakovalci so prihajali iz 73 držav po celem svetu (najbrž v večini kakšni proxy serverji opomba avtorja).

Pohvaliti se moram tudi s tem, da nisem zbrisal niti enega komentarja, razen če me je avtor sam prosil. Pri enem od prispevkov pa sem bil prisiljen onemogočiti komentarje, ki so še vedno zapisani na blogu, a žal niso vidni, mogoče jih kdaj ponovno omogočim. Šlo je za precej osebne zadeve, na katere sem bil v tistem trenutku zelo občutljiv.


Za konec pa se želim zahvaliti vsem bralcem, da me berete, da me spodbujate, da mi težite, da me nasmejite, da me razjezite... Vsakemu sem na nek način hvaležen, saj sem se iz svojega blogerskega življenja tudi precej naučil.

Ne boste se me še znebili tako hitro. :)

Peter

Starši in šola

Danes sem se pozno vrnil iz službe, saj smo imeli malo daljši sestanek, na katerem smo obravnavali rezultate v prvem semestru letošnjega šolskega leta. Ne bom pisal o rezultatih, uspehih, neuspehih, pač pa o nečem drugem.

Že med konferenco so mi na misel prihajale razne ideje, kaj bi bilo, če bi bilo ipd.

Dejstvo je, da je čedalje manj otrok in tako osnovne šole ostajajo prazne. S tem se še kako resno spopadamo v srednjih šolah, kjer so/smo si omislili nekakšen izobraževalni turizem, s katerim poskušamo pritegniti čimveč mladih, da bi se vpisali na določeno srednjo šolo.

Če razmislimo bolj globoko, lahko vidimo, da se dandanes veliko otrok vpiše v gimnazije, kjer lahko dobijo splošno izobrazbo. Čedalje več mladine na poti od 1. do 4. letnika omaga ali pa ni tako uspešna, kot so bili navajeni v osnovnih šolah. Kje je problem? Kdo je kriv? Osnovna šola, s katere pridejo z odličnim ali prav dobrim uspehom ali srednja šola, kjer iste osebe mnogokrat težje nadaljujejo.
Pa pustimo morebitno krivdo obeh šol na strani in poglejmo na problem z višje perspektive.

Kdo sili te otroke v gimnazijo in kdo jim potem ob problemih velikokrat ne stoji (pravilno) ob strani? Mnogokrat so to starši, ki na vsak način želijo svojemu otroku zagotoviti svetlo prihodnost. To je seveda razumljivo. Pa je za svetlo prihodnost sploh potrebno končati gimnazijo in kasneje fakulteto?
Mnogi izmed teh otrok, ki se komajda z dvojkami prebijajo skozi gimnazijo, bi bili veliko bolj uspešni na kakšni lažji šoli, ki bi jih izučila za kakšen poklic.

Za božjo voljo starši, a kdaj vprašate svojega otroka, če mu je v šoli neprijetno, hudo, če se počuti manjvrednega, ker nečesa ne razume, in ker se nečesa ne more naučiti? Seveda je med temi otroci mnogo takih, ki so sposobni, a zaradi hormonskih pretresov, ki se v teh letih dogajajo v njihovih organizmih, trenutno ne dosežejo tistega kar bi lahko. A niso vsi taki! Za one prve je mnogokrat rešitev lažja šola, kjer bodo uspešnejši, bolj zadovoljni in vsi bomo veseli. Vemo, da ni vsem dano, da bi vse razumeli, zato jim dopustimo več možnosti. Ne moremo biti vsi zdravniki, pravniki, torej ne moremo vsi končati univerze.
Zato ni smiselno pustiti otroka v gimnaziji, če ima več negativnih ocen in jih iz dneva v dan le popravlja ali poskuša popraviti. Vprašati se tudi morate, dragi starši, če je pametno, da vaš otrok konča gimnazijo s samimi dvojkami. Kakšen je potem smisel splošnega izobraževanja, če vedno lovimo le minimalni standard znanja?

Veste, le ni vedno vsega kriva šola. Vsi se moramo potruditi, da tem mladim dušam omogočimo čim lepšo prihodnost. Še vedno sem mnenja, da je družina tista prva, kjer se morajo pogovarjati o problemih, se kdaj skregati, postaviti otroka na realna tla, mu izklopiti računalnik, če se ne uči ter iz njega potegniti največ kar lahko. Če pa vidimo, da na noben način ne gre, pa moramo poiskati nove rešitve.

Današnja tema razmišljanja je takšne narave, da bi lahko o njej pisal, še pisal in še več pisal. Ker pa vem, da bralci radi berete krajše prispevke pa bom na tem mestu zaključil.
Če ste iz zgornjega malo zmedenega razmišljanja razbrali kaj pozitivnega, sem dosegel svoj namen.

Peter

Pariz #4

V prejšnjem prispevku smo se poslovili od velemesta. Pred nami je bila več kot 15-urna vožnja domov. Na poti se je zgodilo marsikaj. Nekaj utrinkov bomo popotniki delili z vami. Če še niste vedeli, ima Francija razdeljeno državo po številkah. Zadnji dve cifri na tablici nam povesta, v katerem kraju je bil registriran nek avto. Številka 75 pomeni, da je nekdo iz Pariza! To v Franciji veliko pomeni, saj se imajo Parižani za nekaj več.


Morda se kdo sprašuje, zakaj toliko objav? Zato, ker je težko na kratko povedati in prikazati vse v le nekaj fiksnih ali gibajočih slikah. Seveda ogromno posnetkov ni bilo uporabnih. Veliko jih je izgledalo takole.






Posneli smo mnogo tako imenovanih samovšečnih avtoportretov.






Sedaj pa se vrnimo na avtobus. Popotniki smo si na svoje načine krajšali pot. Eni so igrali karte, drugi so brali, tretji klepetali, četrti opazovali okolico skozi okno, cel avtobus pa je bil obsojen na poslušanje ene frekvence. Seveda govorim o Radiu Balkanc, ki je bil slabo glasbeno založen in nam je vsake 10 minut ponovno zavrtel isti glasbeni repertoar. Glavni DJ, ki ga boste spoznali po dveh kapah, je bil neutruden. Glasbene vložke je vedno popestril z intervjuji in aktualnimi oddajami. Pridružilo se nam je tudi nekaj poslušalcev s sprednjega dela avtobusa. :)










Sedaj pa šok. DJ je zaspal. Takoj smo vsi vedeli, kakšni so ti radijci ponoči. Nastavijo glasbo, sami pa spijo.


Tišina nas je vse potegnila v spanec in avtobus se je kmalu spremenil v mrtvilo.














Nekateri so si naredili zalogo, če bi med spanjem postali lačni. Mene pa so med spanjem vedno našli v kakšni kočljivi situaciji, zato vam kažem sliko, ko sem spal že na metroju.




Zjutraj smo se vsi prebudili in Radio Balkanc je nadaljeval z oddajami.




Sredi karavanškega predora, smo zapeli znano pesem in tako naznanili, da smo zopet v domovini.


Nekateri smo slikali ter snemali, vmes so bili krizni sestanki in zbiranje glasbenih želja, ki jih zgoraj omenjeni radio ponavadi ni uslišal.




Radio je nadaljeval z oddajanjem.




V popoldanskih urah smo prispeli v Celje, kjer smo si privoščili še eno, dve ali tri pijače.




V torek smo vsi rozasti bili oblečeni v originalne majice ter tako sporočali, da smo se imeli fajn, in vzbujali spoštovanje vseh na šoli.


Še nekaj imam za vas. Ekskluzivni intervju z DJ-jem našega radia:
"Namen radia Balkanc je bil, da nihče na avtobusu nebi spal! Vrteli smo raznovrstno glasbo, torej za vsakogar nekaj! Imeli smo veliko gostov, med njimi tudi Juvota! Radio je obstajal samo en dan, tako, da ga ne morete poslušati več!!"

"Kar se pa tiče samega maturantskega izleta, lahko rečem samo to, da so bili to najlepši dnevi v mojem življenju!"


Upam, da ste uživali v vseh štirih prispevkih, s katerimi sem poskušal pokazati, da je udeležba na maturantski ekskurziji še vedno obvezna za vsakega gimnazijca, in da je to eden od mejnikov po katerem si zapomnimo enega najlepših časov v svojem življenju.

Pa še to: Tudi jaz sem se imel super, s tem pa sem vam povedal VSE!

Vive la 4.a :)

Peter