Pariz #1

Obljuba dela dolg pravijo. V Parizu sem dijakom obljubil, da bom naredil nekaj objav o maturantski ekskurziji 4.a. In tukaj je prvi del.

Začelo se je v sredo, 12. 9. 2007, ob 17.00, ko smo krenili z modernim 44-sedežnim avtobusom izpred dvorane Zlatorog (zanimiv začetek, a ne) v Celju. Na avtobusu se je zbralo 17 dijakinj in dijakov ter seveda moja malenkost (zadnji del avtobusa), po Sloveniji pa smo pobrali še 20 ostalih gostov (sprednji del avtobusa), ki so šteli od 20 pa vse do skoraj 60 let. Vodila nas je Mateja s turistične agencije Palma. No, toliko za začetek.

Še nekaj moram dodati. Dobil sem več kot 2500 slik in ogromno filmov in lahko verjamete, da sem se kar nekaj časa prebijal skozi vse te slike in s težavo izbral nekaj zanimivih. Avtorji slik in filmov smo vsi iz zadnjega dela avtobusa.

Da smo se lažje šteli in videli, smo bili vsi odeti v roza barvo, vse od spodnjic pa do majčk. Če ne verjamete so dokazi tule spodaj.



Kaj kmalu je na avtobusu postalo vroče in kmalu so se začele širiti vonjave, od katerih so se nam zaredili zajci. Ne sekirajte se, če tega niste razumeli.
Na dve uri smo se ustavljali, da smo si malo pretegnili noge in razmigali kosti, se malo osvežili, nekateri pa so nahranili svojega raka. Slika je iz Nemčije.


Na avtobusu je noč minila kot bi mignil. Vrteli so nam neke napol dolgočasne filme, tako da smo se lahko naspali. Drugo jutro pa prihod v nekajmilijonski Pariz, ki ga vsako dopoldne in popoldne zajame prometna gneča, ki te lahko stane tudi nekaj ur. Ampak kot pravi Parižani se nismo sekirali. Malo smo se vozili po Parizu in z napol odprtimi usti opazovali lepote tega mesta. Na sliki je stara opera ter dva posnetka rozastih pred Eifflovim stolpom.




Potem smo se počasi odpeljali do hotela na obrobju mesta, kjer smo se nastanili v sobe, osvežili in nato smo se z metrojem, menda najstarejšim v Evropi, odpeljali v mesto. Aja pomemben podatek sem zatajil. Dobil sem sobo 102. Saj poznate Plestenjakovo pesem, a ne? Več o tem v nadaljevanju.
V mestu smo si ogledali muzej invalidov ter veliko kapelo, v kateri je Napoleonova grobnica. Muzej invalidov skriva mnoge vojaške skrivnosti, od srednjega veka pa vse do konca druge svetovne vojne.






"Rdeči bik" je bil malo utrujen, a je imel vseskozi vse pod kontrolo.


Nekateri so bili zelo navdušeni nad Parizom (prva slika), nekatere pa so že prijemali krči v nogah (druga slika). Seveda je bilo naporno, bolj kot nogomet.



Opravil sem tudi prvega od mnogih intervjujev.


Nato je sledil podvig za 18 rozastih duš. Povzpeli smo se na eno največjih znamenitosti, seveda gre za 324 metrov visok Eifflov stolp, za katerega nekateri pravijo, da je najgrša stvar v Parizu in da so zelo radi na njem, saj je to edini prostor v celem mestu, s katerega se Eifflovega stolpa ne vidi. Je pa od zgoraj odličen razgled na celo msto. Zgrajen je bil ob svetovni razstavi in namarevali so ga porušiti 20 let kasneje, a se to ni zgodilo. Vsakih 10 let ga je treba prebarvati, kar počnejo alpinisti in porabijo kar nekaj barve (pozabil sem koliko - slišalo se je ogromno).








Ko smo se spustili se nam je zgodilo tole...


Sledila je vožnja z ladjo po Seni. Peljali smo se pod več kot dvajsetimi mostovi ter opazovali okolico, tudi osvetljen stolp in ostale znamenitosti. Bilo je zelo romantično...


Potem smo se vrnili v hotel. Zabava se je nadaljevala tudi malo čez polnoč, seveda v sobi 102. Kot poje Plestenjak: Hotel, soba 102, vse kar se ne sme... :) Za odejo (pardon, mislil sem idejo) se zahvaljujem kolegu Babiču... :)




Toliko za danes...

Peter