Zgodilo se je danes. Ura je bila nekje med drugo in četrto ponoči, ko me med spanjem za mojo desno ramo zagrabi neka roka. Potiska me še bolj v posteljo, počasi postane boleče, skoraj neznosno, trenutek zatem mi pred obraz približa blazino ter me začne dušiti. Postane me prekleto strah, začnem se braniti z vso silo in nekaj kasneje se prebudim ves prepoten. Posteljo sem popolnoma razmetal, tako rjuho kot sosednjo blazino in oddejo. Ko se prebudim se nisem takoj upal obrniti, kajti imel sem občutek, da potencialni morilec še vedno stoji za mano.
Nato se obrnem...
... zadaj ni bilo več nikogar.
Oddahnem si!
Po zelo zelo dolgem času me je tlačila mora. Sedaj razmišljam, kdo bi lahko to bil? Nikogar si ne morem predstavljati v tej vlogi. Izgleda, da imajo možgani med spanjem dovolj domišljije za kaj takega.
Peter
Peter
12 komentarjev:
Neđad
hehehe, preveč grozljivk?
je opaziti da ste dokaj spremenili svoj način pisanja;)
ttale objava mi je zopet ful ušeč (sam En mal preveč ga še vseen natrga po celi črti ;))
sanje lahko postanejo resničnost.
@dr. muc in ursie- Nevem kaj je blo...
@rok- hvala, čeprav mnenja v oklepaju ne razumem.
@mimoidoči- se zavedam tega
Življenje profesorjev je vedno v nevarnosti :D
Še v sanjah vas lovijo :D
Mogoče si dal komu kako slabo oceno? :)
Meni se je tud ponoči sanjalo, da me je hotel nekdo ubiti, tako da do nadaljnega upam, da sanje ne postanejo vedno resničnost. je pa najbolše, ko se človek zbudi in ugotovi, da je vse skup le sanjal in vendarle za zdaj še to ni res.
ej staša tebe persson zihr uči ande?:)
pa ne me sprašavt kko se to vidi;)
mimoidoči, me je učil. zdej me ne več
mogoče kakšni učenci Gimnazije lava, katerim ste se zamirili? :P
Ne zamerim se jaz nikomur. Znati je pač treba.
Objavite komentar