Tunizija #1

As-salam alaykum (=zdravo, bog s tabo, pozdravljen)
Ahlan wa sahlan OR marHaba (=dobrodošli)
Kef Halak? (=kako si?)

Vsega lepega in prijetnega je na žalost enkrat konec. Dopust v Tuniziji je zaključen. Že drugič sem bil v tej deželi in vedno se najde kaj novega in zanimivega. Kot vidite sem preživel in sedaj se vam še poln vtisov javljam.
Zgodilo se je mnogo in kar težko bi vse spravil v en prispevek, zato sem se odločil, da bom lepo počasi in po delih doziral vtise obogatene z izbranimi slikami in filmčki, ki smo jih skupaj posneli ogromno.

Kako naj sploh začnem? Katja se je s svojim haremom (sorodniki, prijatelji...) odpravila na oddih v severnoafriško državo, ki je zadnja leta čedalje pogostejša destinacija mnogih Slovencev, tako tistih, ki si želijo samo oddiha, kot onih drugih, ki bi radi tudi kaj novega videli in doživeli. Mi smo bili nekje vmes.

Pred dobrim tednom smo se na Brniku vkrcali na letalo manjše tunizijske letalske družbe, ki nas je popeljalo do Monastira, kjer nas je pričakalo vroče vreme, brez sopare.


Od tam smo se z avtobusom odpeljali v Hammamet do hotela Le Khalife. Težko bi rekel, kaj smo pričakovali od treh zvezdic v Afriki, a začuda smo bili precej pozitivno presenečeni. Pri vseh delavcih v hotelu se čuti, da živijo za turizem, da smo pri njih dopustniki sprejeti kot ljudje in ne kot številke, kar se (je) velikokrat dogaja(lo) na nekaterih dopustniških krajih blizu Slovenije...


Menjava denarja v Tuniziji je zelo enostavna, saj je po celi državi skoraj enak tečaj brez provizije in zato turistom ni potrebno skrbeti, kje bodo menjali. Imajo zanimive, precej stare, nekatere napol razpadajoče bankovce in precej različnih kovancev. Denarna enota je Tunizijski dinar, ki se deli na tisoč milinov. Če vidite v trgovini ceno (imeti morate srečo, da imajo ceno sploh napisano) 15.300 to pomeni 15,3 dinarjev. Tule je primer treh različnih bankovcev za 10 dinarjev. Zanimivo je tudi to, da njihovega denarja ne smeš nositi iz države.


Za odličen sprejem prvi dan in celoten naš dopust smo delno krivi tudi sami, saj smo že prvi dan naredili močan vtis na natakarje in tudi na direktorja hotela, ki je postal kar naš prijatelj. Drugače si je pa v Tuniziji precej enostavno najti prijatelje, večina postane to takoj, ko odpreš denarnico, a o trgovanju in nakupih v naslednjem prispevku.
Po kratkem oddihu v sobah, smo se odpravili ob hotelski bazen in smo belo barvo miz spremenili v zeleno, saj smo jo prekrili z zelenimi steklenicami z napisom Celtia, ki je edino alkoholno pivo v Tuniziji. Ker gre za muslimansko državo, je pitje alkohola v javnosti redko, saj se domačini v večini kar držijo zapovedi. Turistom pa je dovoljeno mariskaj, čeprav veliko barov in gostiln še vedno ne toči alkoholnih pijač.
Na slikah je naš prvi stik z njihovim pivom, če želiš ti ga postrežejo tudi v bazen, seveda pa natakarji ter animatorji razumejo precej naših besed in se tudi trudijo govoriti slovensko. Povedali smo, da prihajamo iz Slovenije in DJ je takoj zavrtel Konečnikovo pesem Gostilna je moj dom. OPOMBA: Prazne steklenice na mizi NISO samo moja krivda!!






Naslednji dan smo se predajali užitkom na plaži (o tem tudi v enem od naslednjih prispevkov), zvečer pa smo obiskali Hammamet, kjer smo poskusili vodno pipo oziroma šišo. Prosili smo za lažjo mešanico, ker nismo vajeni kaditi, drugače pa lahko brez problema dobite hašiš, dasiravno je prepovedan. Mi smo izbrali navaden tobak z okusom jabolka.




Tretji dan smo se z minibusom odpravili na jahanje kamel. Polurna vožnja je bila zelo adrenalinska, saj smo se peljali nekaj časa po avtoceti, nato kar na njej zavili levo (prav ste prebrali!), prečkali dva nasprotna vozna pasova in se z minibusom zagnali v hrib po peščeni cesti ter nadaljevali med kaktusi po mivkasti cesti z veliko hitrostjo. V njem nas je sedelo 9 (poleg nas še par s Portugalske in dve bejbi iz Španije). Prišli smo do samotne v belo prebarvane hiše, ki je bila obdana s hlevi, v katerem so bili konji, kamele, osli, nekaj psov in upajmo da nobene kače.
Naložili so nas na kamele. Seveda so "nehote" prodali preveč kart in zato sta se dva izmed nas odpeljala na hrib s kočijo, Španki pa so naložili na konja. Ko smo čez tričetrt ure jahanja prispeli na hrib s povprečnim razgledom, so nam kar naenkrat na glave navezali njihova pokrivala za katera smo kasneje izvedeli, da so naprodaj, a si jih nismo privoščili. Čez približno deset minut je naš vodnik (starejši gospod, oblečen v dolge temne hlače in suknjič), ki mu ni bilo nič vroče, zamenjal ljudi na kameli in za naju s Katjo ni ostalo več prostora nikjer drugje kot na konjih. Čeprav še nihče od naju ni nikoli jahal, sva se s stahom zavihtela vsak na svojega konja, saj je mlajši vodnik zagotavljal, da sta pridna. Malo čuden občutek, a tudi to se preživi.
Kot vidite na slikah, smo v kopalkah. Zakaj? Ob prihodu na letališče smo (nevem zakaj) prestavili uro za eno uro, čeprav imamo poleti v Evropi enak čas kot tam, pozimi pa je Tunizija eno uro pred nami. Zaradi tega smo zamudili in se nismo imeli časa preobleči in smo kar takšni odšli na kamele, konje, osle in še marsikaj.
















Toliko za prvo javljanje.

Ma'a salama (=nasvidenje)

Peter