Arabci so znani trgovci, ki spoštujejo kupca in zanje je trgovanje tudi pogovor z ljudmi, izmenjava izkušenj ter način življenja.
V starih mestnih jedrih (medinah), potem v večini trgovin ter na bazarjih je barantanje obvezno. Če imaš veliko denarja in plačaš prvo ceno, te bodo vsi gledali zelo čudno. Po svoje jim bo žal, ker se s tabo niso mogli pogovarjati, po drugi strani pa bodo menili, eh ti Evropejci imajo dosti enarja, saj boš s prvo ceno nek izdelek preplačal tudi za dvajsetkrat.
Naš prvi izlet nas je vodil v Hammamet, kamor smo se z dvema (rumenima, saj drugačnih ni) taxijema peljali od hotela. Taksi je v Tuniziji zelo poceni in splača se ga uporabljati, če imate probleme s hojo ali pa če ste utrujeni. Takoj pri izstopu nas je pričakal nek gospod, ki nam je rekel, da je natakar v našem hotelu in da nas je včeraj videl. Povedal je, da je danes v medini festival in zato so cene za polovico nižje kot običajno. Tak festival se po njegovem pričevanju dogaja vsake tri mesece in takrat smo bili kar srečni, da smo ravno ujeli ta veličasten dogodek. Pripeljal nas je do neke trgovine, kjer so nas posiljevali s stvarmi in nas prepričevali, kaj vse potrebujemo. Kupili nismo nič, le jaz sem si privoščil precej drago majico, saj sem bil prepričan, da sem naredil svinjsko dober posel, če sem jo s 85 znižal na 20. Kasneje sem ugotovil, da bi jo lahko kupil za kakšnih 13, če ne celo 10. Medina v Hammametu je lepa, a trgovci so zelo vsiljivi. Nekateri te kar vlečejo v svoje trgovine ti povedo, da je cena nekega artikla 5 dinarjev, ko pa vstopiš notri pa je cena takoj 80. Razložijo ti, da je tisto prej bila "arrival price" s katero so te dobili v svoj "butik".
Ko smo se vračali nazaj nam je Peter prikazal malo nakupovalnega in barantalskega vzdušja, saj je bil med nami najuspešnejši pri tem početju. Trgovci govorijo angleško s francoskim (tudi nemškim) naglasom, skoraj pa ni trgovca, ki te ne bi vprašal od kod si in spregovoril tudi po slovensko. V bistvu je kupec zanje takoj prijatelj ( frrrriend - s poudarjenim R).
Precej večjo medino pa smo obiskali tudi v glavnem mestu Tunis, kjer smo posneli nekaj filmov (čeprav nad snemanjem niso nevem kako navdušeni), da lahko dobite občutek, kaj vse prodajajo. Na kratko: NI, DA NI!
Tule smo pa čakali taxi. Seveda nam je uspelo!
Medina v Tunisu je prijetnejša, trgovci niso tako nadležni in sprehod po njej je veliko lažji. Na sliki je vhod v medino skoti francoska vrata, na enem od izhodov pa prodajajo kruh ter ostala živila.
Trgovci so večinoma pošteni in ko stisneš roko za določeno ceno je to zanje sveta zadeva ter se je držijo. Torej drugače, če ne znaš barantat, se strinjaš, da te legalno nategnejo in ti drago prodajo neko robo. V medinah pa se je potrebno paziti žeparjev. Meni so iz nahrbtnika zginile Police sončne očale. O tem kdo ga je nosil, pa zaradi groženj, katerim sem bil izpostavljen (hehe - šala), ne bom govoril.
Aja še to, na poti na letališče zadnji dan počitnic, so nam eni pripovedovali, da so bili v medini v Hammametu dva dni kasneje, in da je čudežno, tudi takrat, tam stal en človek, ki jih je peljal do iste trgovine in razlagal o festivalu, ki se dogaja samo štirikrat letno. Pa le nismo edino mi nasedli. :)
Peter
2 komentarja:
LOL, zadnji odstavek :D
Pred dvema dnevoma sem slišal kometar, kako Pero govori angleško v prvem filmčku.
Pojasnit moram, da on perfektno obvlada english, a je na posnetku poskušal oponašati arabske trgovce...
Res pa je, da se človek z njimi pogovarja podobno kot oni s tabo: brez spreganja, uporabe časov ipd. Takšen stik je pristnejši.
Objavite komentar