Kratko, a sladko

Za mano je dokaj pester dopust. Zgodilo se je mariskaj. Vsega se mi niti ne da opisovati, zato se bom omejil na dva dneva (29. in 30. april).

Katja in Andrej sta nas povabila na morje v Vrsar, kjer imajo sorodniki stanovanje. Odpravili smo se v nedeljo, najprej proti Ljubljani, kjer smo morali vzeti še nekaj posteljnine in seveda Alešev potni list, ki ga je bil pustil tam.

Nato smo nadaljevali pot do Vrsarja, kjer sta nas gostitelja že pričakovala. Na sliki vidite prihod in nekaj osnovnih potrebščin v prtljažniku, ki jih je Katja imela na lističu za nakupovanje.


Sledil je uvodni pozdrav, razdelitev sob ter razgled na okolico.



Potem smo se odpravili na plažo, kjer smo se malo sprehajali, pogovarjali, igrali, občudovali morje in naravo.




Na željo urejevalcev plaže smo po evropskih standardih preizkusili naprave za igranje.


Andrej in Marko sta se malo prej odpravila proti domu, saj smo na sprehodu po kampu srečali prijazne Slovence, ki so posodili nek poseben izvijač (ime sem žal že pozabil) s katerim sta pritrdila odbijač na malce poškodovanem Meganu. Ozke ulice, razna stopnišča do sredine ulic in zelo hitro se zgodi...



Zvečer smo si vzeli nekaj časa za kramljanje o tem in onem ter seveda spanje.

Naslednji dan smo pričakovali dež, a nas je hrvaško vreme prijetno presenetilo in postreglo s sončkom ter jasnino. Odpravili smo se na plažo, kjer se je večina odločila za odbojko na mivki, midva s Katjo pa sva se malo sprehajala in lenarila. Kopanje je bilo primerno samo za tiste s slabimi temperaturnimi senzorji v podkožju.


Po daljšem prigovarjanju sem tudi sam pričel z igranjem odbojke, kar me je kasneje stalo poškodbe in končna diagnoza, ki sem jo dobil danes v bolnici je DISTORSIO ATC. DEX. INVETERATA ter 14-dnevni počitek, prepoved daljše hoje, daljšega stanja ter najmanj enomesečna prepoved igranja tenisa. Videoposnetek prikazuje del igre, ki sva jo z Markotom izgubila, a sva bila z najino igro kljub vsemu zelo zadovoljna.


Zvečer smo se odpravili še na sladoled v mesto, kjer nam je nek Turek ponujal poceni prevozno sredstvo. Malo je manjkalo pa bi kdo potegnil iz žepa Mastercard, a za ta "moped" žal nismo imeli prostora v avtu.



Bolj so nas mikale te lepotice. Tu pa smo naleteli na oviro, ki se ji reče izpit, saj nihče od nas nima izpita te kategorije.


Zvečer smo se odpravili proti domu. Mene je gleženj čedalje bolj bolel in otekal, a se je Aleš spomnil da še ni oddal dohodnine (30. 4.) in zato smo se ustavili v Ljubljani, kjer si je nadel svojo specialno "internetno kapico" in poskušal oddati dohodninsko napoved kar preko spleta. Kljub odličnim nasvetom lepe Vide (ki jo je povabil tudi na kavo), server na Davčni upravi Republike Slovenija ob 23ih ni deloval in od takrat je Aleš v prekršku, saj mu oddaja napovedi ni uspela. Nato je napisal e-mail in prosil za odpustek administracijo naše vlade.


In za konec: Bilo je prijetno, romantično, razburljivo, malo boleče, na trenutke precej smrdeče in polno humorja. Ali drugače: Kratko, a sladko.
Hvala še enkrat gostiteljema in še kdaj.

Peter