Hrana

Ravnokar sem se vrnil z obiska. Z mojim bratrancem sva si danes privoščila poseben luksuz o katerem bom pisal kaj več, ko bodo prispele slike, in če bodo seveda uspele. Glavna akterja vsa bila midva, režiserka seveda Katja, direktor fotografije pa Sašo.

Že dopoldne po dveurnem napornem tenisiranju smo se zmenili, da jih pridem popoldne obiskat. Seveda sem držal besedo in šel. Najprej je bil mišljen samo obisk, ki se je sprevrgel v večurno govorenje in skupinsko prehranjevanje.
Napokali smo se raznovrstnih dobrot, tako da smo kasneje ob gledanju Big Brotherja morali ležati, ker se sedeti ni dalo. Vseskozi sem se spraševal, če mi je bilo sploh potrebno toliko jesti? Seveda ne, ampak nekako salama, sir, bunka, paprika, vsesorte sladkarije so nas kar potegnile vase, če sem natančnejši je bilo ravno obratno.

Nisem neko razvajeno dete, ki venomer jamra, da mora shujšat, čeprav se presneto dobro zavedam, da bi mi to le koristilo. Pa vendar, zakaj sem se potem tako najedel? Na to pa ne najdem odgovora. Mogoče zato, ker smo vsi jedli, mogoče zato, ker je drugje vedno boljše kot doma, mogoče zato, ker preprosto uživam v hrani, morda zato, ker se ne zavedam posledic? Ne vem in me zdajle tudi ne zanima. Vem le, da je kdaj potrebno storiti kakšno "napako", da drugič vemo kako ravnati. Vem tudi to, da se je užitkom včasih potrebno samo prepustiti in o njih kasneje ne razmišljati, še manj pa jih obžalovati.
Zdaj pa že bluzim. Rešitev je na dlani, v kratkem kak dober tenis, sprehod, tek, kolesarjenje ipd. in kalorije bodo šle kot bi mignil... Če le užitki ne bodo prepogosti... :)


Peter

Praznovanje abrahama

Odkar se nisem javil, se je zgodilo kar precej zanimivega. Opisal bom le četrtkovo praznovanje abrahama. Praznovala je naša ljuba sorodnica Marija in na fešto povabila kar precej ljudi.
Tisti, v katerih se pretaka bolj meščanska kri, si boste težko predstavljali takšen domač način fešte. Gre za hranjenje z različnimi okusnimi dobrotami, pitje različnih, predvsem alkoholnih pijač, za izjeme so imeli tudi non-alko pripravke.
Vse skupaj je začinjeno s pristno slovensko harmoniko ter klarinetom ter posuto z milijon in pol različnimi, predvsem sexualno obarvanimi, šalami, skeči in igrami.
Trajanje od 19ih pa tja do zgodnjih jutranjih ur.

Če še niste okusili takega načina zabave, vam globoko priporočam, da to kdaj naredite. Če ne drugače, se sami povabite na kakšno domačo fešto in videli boste, da vam nikakor ne bo žal.

Aja, da ne pozabim, tule sporočam vse najboljše Mariji, Markotu ter Katji za rojstne dneve, saj je bila zabava nekako posvečena vsem, čeprav okrogli jubilej ima pač majhno prednost.

Slik pa zaradi mlajših bralcev ne bom objavljal, saj bi lahko obnašanje nekaterih starejših primerjali z obnašanjem njihovih staršev. Pustimo jim še nekaj let živeti v pravljici. :)

Peter

Strokovna ekskurzija

Danes smo se učitelji Splošne in strokovne gimnazije Lava odpravili na strokovno ekskurzijo na Primorsko.
Najprej smo si v Kopru ogledali prvi del razstave slikarja Marija Preglja.
Pregledna razstava predstavlja slike iz ključnega avtorjevega obdobja, ki ga strokovnjaki uvrščajo med ustvarjalce aktualne postmoderne.
Marij Pregelj (1913 - 1967) je velikan slovenskega slikarstva 20. stoletja, vsaj kar zadeva sporočilnost, izvirnost in likovno izraznost njegovih del, zlasti tistih, ki so nastala v obdobju 1957 - 1967.

Skozi razstavo nas je z zanimivimi pogledi in interpretacijo popeljal prijeten gospod, ki nam je osvetlil pogled na slikarsko umetnost s take strani, da je razumljiva tudi tistim, ki se na umetnost ne spoznamo ravno dosti.

Sledila je vožnja do Pirana, kjer smo si ogledali še drugi del razstave. Nato sta nam kolegici slavistki pred cerkvijo prebrali še odlomek iz Kosmačevega Tantadruja ter pesem Toneta Pavčka z naslovom Solinar.

Imeli smo še nekaj prostega časa za popoldansko kavo in nato pozno kosilo ob prijetnem klepetu s kolegicami in kolegi.

Še nekaj fotografskih utrinkov.







Takole pa se sliši, ko zapojejo profesorji. (namerno zatemnjeno) :)



Upam, da bomo prijetno in izobraževalno druženje kmalu ponovili.

Peter

Tenis

Jeeeeeeeeeeeeaaaa pa smo začel.
Včeraj smo prvič letos zunaj igral tenis. Privoščili smo si kar dve uri. Toliko, da veste, če ste se spraševali zakaj danes malo bolj leseno hodim... :)

Peter

Miss you

I used to call you my girl
I used to call you my friend
I used to call you the love
The love that I never had

When I think of you
I don't know what to do
When will I see you again

I miss you like crazy
Even more than words can say
I miss you like crazy
Every minute of every day
Girl I'm so down
When your love's not around
I miss you, miss you, miss you
I miss you like crazy

You're all that I want
You're all that I need
(You're all that I need)
Can't you see how I feel
Can't you see that my pain's so real

When I think of you
I don't know what to do
When will I see you again

I miss you like crazy
Even more than words can say
I miss you like crazy
Every minute of every day
Girl I'm so down
When your love's not around
I miss you, miss you, miss you
I miss you like crazy

I miss you like crazy
Even more than words can say
I miss you like crazy
Every minute of every day
Girl I'm so down
When your love's not around
I miss you, miss you, miss you
I miss you like crazy

I miss you like crazy
I miss you like crazy
I miss you like crazy
I miss you like crazy


Peter

Drva

V enem zadnjih prispevkov me je Tia med komentarji opozorila, da se ne obnašam vzgojno. Zato sem se danes odločil, da bom napisal en vzgojni prispevek.

Dandanes nikoli ne veš, kje in kdaj bo na plano udarila zima, zato je treba biti na sneg in mraz pripravljen celo leto, saj so vremenski dogodki zadnje čase hitro spreminjajoči.
Zato smo Marko, Katja in moja malenkost včeraj v Šmarju pri Jelšah cepili, žagali in zlagali drva.
Zjutraj, ko smo prišli je situacija takšna.


Dela smo se lotili z različnimi pripomočki. Za tiste, ki se redkokdaj lotite takega dela jih bom naštel. Tako bo prispevek dobil tudi izobraževalni "priokus".
Klasika je seveda sekira.


Sodobnejši rekvizit je sekular.


Seveda smo vdihovali tudi bencinske hlape, ki jih je puščala motorna žaga.


In še električni cepilec.


Po celodnevnem delu, ob katerem smo se tudi zabavali, je rezultat izgledal takole.



Vmes smo seveda obedovali in pili sok. Jaz sem se čez dan prehranjeval z vegetarijansko hrano, kajti Katja je nabavila samo piščanca in nekako (namerno) pozabila name. Pa sem kljub vsemu preživel...


Mogoče se bo kdo sedaj vprašal, kje je tule vzgojni moment o katerem sem govoril na začetku prispevka?
Odgovarjam: V delu! Mladina posnemajte nas, kajti delo krepi duha in telo...

Peter

Politika

V zadnjih treh dneh sem srečal dva človeka, bolje rečeno politika (en lokalni in en državni), ki sta me oba spraševala, zakaj ne bi vstopil v politiko in kaj dobrega naredil za to družbo.
Pri obeh sem kar nekako onemel in obema sem dal takle odgovor: "Ni mi še odmrlo dovolj sivih celic, da bi lahko vstopil v politiko in zato še nekaj časa ne bom."

Sogovornika sta se malo nasmejala in si mislila svoje, jaz pa tudi.

Nevem kakšne karakteristike mora imeti dober politik, a menim, da nimam pravih. Mogoče je največja ovira moja načelnost in trmoglavost in takih najbrž ne marajo oziroma takšni težko preživijo med njimi.

Trenutno se v tem poslu še zelo dobro počutim in me politika še ne mika. A nikoli ne reci nikoli... :)

Peter

Mlaj

Konec prejšnjega tedna me je nekaj prijelo in me še danes drži po malem, čeprav je veliko bolje.
Razmišljal sem, če je zato kriva prazna luna oziroma mlaj ali pa je zgolj slučajno. V ponedeljek sem bil zopet nataknjen kot kakšen ranjen pes, v torek je malo popustilo, danes pa me je menda zdelalo vreme, saj sem se pogovarjal z več ljudmi in vsi so nekako rekli, da je težek dan.
Prejle se je vlilo in napetost je popustila. Torej je res nekaj v vremenu. Nevem, če to pomeni, da se staram ali pa je tudi to zgolj slučaj?
Po duši sem optimist in verjamem, da je bil danes zadnji "tečen" dan in sedaj je končno že čas, da posije sonček. :)

Peter

Spomini na Portugalsko

Že nekaj dni se zaradi slabe volje nisem oglasil na blog. V dobro voljo me ponavadi spravijo kakšni veseli spomini iz preteklosti. Tako sem prejle začel brskati po starih zgoščenkah in našel slike s Portugalske, kjer smo leta 2005 preživeli nepozabnih 14 dni...
Odločil sem se, da nekaj posnetkov delim z vami. Če bom kdaj primerne volje in, če bi to koga zanimalo, bom napisal kaj več o svojih nekdanjih potovanjih in obiskih drugih držav.
Za danes pa samo tole. Mene je spravilo v dobro voljo, ker sem se spet vživel v nepozabno potovanje.

To je naš prvi večer v Breganci, kjer smo se malo pozabavali... Upam, da nas Nudi ne bodo vzeli za predskupino... :) Sočustvujem z Majo, ki je v ozadju. (nevem zakaj slika in zvok nista usklajena-na originalu namreč sta)


Lucia nas vodi po Portu. Nadležen "novinar" sem seveda jaz.


Sestrični Maji so pokradli vse dokumente in denar in znašli smo se na Slovenski ambasadi v Lizboni.


Ogledali smo si tekmo Lige prvakov na Estádio da Luz v Lizboni, kjer je igrala domača Benfica.



Avtor posnetkov sem jaz, nastopajoči pa nekateri prijatelji sopotniki... :)

Peter

Jeza #2

Danes sem malo nataknjen, ker menim, da imam marsikaj prav, a me nihče ne posluša.
Jezen sem predvsem nase, ker sem včasih preveč načelen in vse kar mi leži na duši povem, a drugi tega velikokrat ne razumejo.

Upam, da bo jutri bolje!

Peter