Tunizija #3

Danes bom napisal še nekaj stvari, ki smo si jih ogledali na našem dopustovanju v Tuniziji. Seveda gre le za majhen delček vsega, kar vam ponuja ta severnoafriška arabska in muslimanska država, ki meji na Libijo ter Alžirijo.

Na severu je obvezen ogled glavnega mesta Tunis in ostankov mogočne Kartagine.
Tunis je glavno mesto, kjer se prepletajo mnogi značaji, tako arabski kot evropski. Skriti ne more francoskega vpliva in zato komunikacija poteka najenostavneje v francoščini ali arabščini, govorijo pa tudi ostale svetovne jezike. Sčasoma je mesto postalo moderno, hitrorastoča prestolnica, ki s svojo medino opozarja na preteklost, po drugi strani pa je novi del mesta zelo evropski.




Če imate en dan časa za Tunis, bo seveda premalo, a utrip mesta boste vseeno začutili. Mi smo si ogledali medino in se prebijali skozi ulice, ki spominjajo na labirint. Trgovci poleg krame ponujajo tudi tipično berbersko robo, kot so nakit, preproge ter bobni. Trgovine so včasih precej moteče, saj lahko zaradi njih spregledate arhitekturne in zgodovinskih bisere, ki jih skriva. Medina je tipični model urbane arabske civilizacije in je pod UNESCO-vo zaščito. Odkrita je bila pred trinajstimi stoletji, v njej pa med drugim najdemo lahko nekaj čudovitih mošej, mavzolej, muzej ter knjižnico. Če želite obiskati mošejo, morate priti v medino že dopoldne, saj je popoldne za turiste zaprta, ker potekajo molitve. Mi smo jo obiskali popoldne in smo bili prikrajšani za ogled.
Če se v mesto odpravljate sami brez turističnih vodnikov (podobno kot mi) je najbolje priti s taxijem, vlakom ali avtobusom. Najprej pa obiščite turistični biro, ki se nahaja v neposredni bližini obeliska z uro (Avenue Habib Bouguiba). Prijazni uslužbenci vam bodo razložili kaj se splača pogledati in kako pridete do tja. Poleg vsega pa vas bodo zasuli z raznimi prospekti ter karto mesta.


Ko boste v mestu kaj spili, je pametno zahtevati račun, da se vam ne bo zgodilo tako kot nam, da smo za podobnno naročilo v eni restavraciji plačali petkrat več kot v drugi.

Iz Tunisa smo se z vlakom (ki je tudi najcenejši prevoz do tja) odpravili v antično feničansko mesto Kartagina. Še pred tem smo obiskali Sidi Bou Said, mesto umetnikov, poetov in zaljubljencev, kjer so vse zgradbe v značilni belo-modri barvi. Od tu je odličen razgled naokoli, ustavite pa se lahko tudi na popoldanskem zelenem (metinem) čaju, zraven katerega ponavadi postrežejo nekakšne sladke kekse, ki so polnjeni s figovim nadevom. V čaju pa plavajo oreški, katerih izvora nismo mogli določiti.








Rimski ostanki Kartagine so raztreseni po veliki površini, kar priča o nekdanji mogočnosti tega mesta.


Najbolj znan Kartežan je bil Hanibal, ki sodi med najboljše in največje generale vseh časov. Žal o njem lahko beremo le iz rimskih zapisov, saj se kartežanski niso ohranili in ga tako vidimo le skozi oči največjih sovražnikov. Hanibal je že kot otrok pri darovanju bogovom prisegel, da ne bo pozabil, da je Rim njihov največji sovražnik. Rimski zapisi ga označujejo kot okrutnega človeka po drugi strani pa ga hvalijo kot odličnega vojskovodjo. Večina ljudi ga pozna po znamenitem pohodu čez Alpe, ki je še danes pojem odličnega in vrhunskega vojskovanja. Rimljane je presenetil s severa, od koder ga niti v sanjah niso pričakovali. Kako se je končalo pa lahko preberete v mnogih virih.






Tole je pa eden zadnjih posnetkov z mojimi vrhunskimi sončnimi očalami Police... Ostale so nekje tam...




Čeprav so od Kartagine danes ostale zgolj ruševine, je še vedno dih jemajoč zgodovinski objekt in turistično zelo oblegan del Tunizije.

Vidno utrujeni smo se z vlakom vrnili v Tunis odkoder smo s taksijem odpotovali nazaj v Hammamet.


Naštel sem samo nekaj krajev, ki so vredni ogleda. Če imate več časa pa morate obiskati še kaj več in nikar ne izpustite Kairouana, Soussa, Bizerte ter Nabeula.

Peter

Transformerji

Včeraj smo si v kinu ogledali na veliko platno prenešeno zgodbo o Transformerjih, ki je do sedaj živela samo v risankah. Če neko zgodbo, oziroma scenarij, v roke dobita producent Steven Spielberg in režiser Michael Bay, je zadeva skorajda obsojena na uspeh.


Zgodba govori o boju med dvema vrstama robotov, ki se je iz vesolja prenesla na zeleni planet ali drugače rečeno na tretji kamen od sonca. Povprečno zgodbo ter boj med dobrim in zlim začinijo še odličen humor, romantični dodatki, perfektni posebni efekti, obilo boja, akcije in tehnologije, kritika politične oblasti predvsem v ZDA ter kanček skrbi za naš planet.
Poleg vsega naštetega filmu dajeta pečat še dobra igralska zasedba (tako za ženske kot moške gledalce), med katero resda ni zvezdnikov, ali pa bo morda kakšen še nastal, ter odlična glasba, med katero so zveneča imena, kot npr. Linkin park, Him, Smashing pumpkins, Goo goo Dolls in drugi.

Tudi če ponavadi niste navdušeni nad znanstveno fantastiko, vam ogled filma priporočam, najbolje v kinu, da se boste naužili posebnih efektov.


Naj živijo Transformerji!

Peter

Tunizija #2

Danes vam bom povedal in pokazal nekaj sodobnih prijemov za pravilno barantanje v arabskih deželah. Teorijo odlično obvladam, medtem ko v praksi zelo škripa.

Arabci so znani trgovci, ki spoštujejo kupca in zanje je trgovanje tudi pogovor z ljudmi, izmenjava izkušenj ter način življenja.

V starih mestnih jedrih (medinah), potem v večini trgovin ter na bazarjih je barantanje obvezno. Če imaš veliko denarja in plačaš prvo ceno, te bodo vsi gledali zelo čudno. Po svoje jim bo žal, ker se s tabo niso mogli pogovarjati, po drugi strani pa bodo menili, eh ti Evropejci imajo dosti enarja, saj boš s prvo ceno nek izdelek preplačal tudi za dvajsetkrat.

Naš prvi izlet nas je vodil v Hammamet, kamor smo se z dvema (rumenima, saj drugačnih ni) taxijema peljali od hotela. Taksi je v Tuniziji zelo poceni in splača se ga uporabljati, če imate probleme s hojo ali pa če ste utrujeni. Takoj pri izstopu nas je pričakal nek gospod, ki nam je rekel, da je natakar v našem hotelu in da nas je včeraj videl. Povedal je, da je danes v medini festival in zato so cene za polovico nižje kot običajno. Tak festival se po njegovem pričevanju dogaja vsake tri mesece in takrat smo bili kar srečni, da smo ravno ujeli ta veličasten dogodek. Pripeljal nas je do neke trgovine, kjer so nas posiljevali s stvarmi in nas prepričevali, kaj vse potrebujemo. Kupili nismo nič, le jaz sem si privoščil precej drago majico, saj sem bil prepričan, da sem naredil svinjsko dober posel, če sem jo s 85 znižal na 20. Kasneje sem ugotovil, da bi jo lahko kupil za kakšnih 13, če ne celo 10. Medina v Hammametu je lepa, a trgovci so zelo vsiljivi. Nekateri te kar vlečejo v svoje trgovine ti povedo, da je cena nekega artikla 5 dinarjev, ko pa vstopiš notri pa je cena takoj 80. Razložijo ti, da je tisto prej bila "arrival price" s katero so te dobili v svoj "butik".

Ko smo se vračali nazaj nam je Peter prikazal malo nakupovalnega in barantalskega vzdušja, saj je bil med nami najuspešnejši pri tem početju. Trgovci govorijo angleško s francoskim (tudi nemškim) naglasom, skoraj pa ni trgovca, ki te ne bi vprašal od kod si in spregovoril tudi po slovensko. V bistvu je kupec zanje takoj prijatelj ( frrrriend - s poudarjenim R).


Precej večjo medino pa smo obiskali tudi v glavnem mestu Tunis, kjer smo posneli nekaj filmov (čeprav nad snemanjem niso nevem kako navdušeni), da lahko dobite občutek, kaj vse prodajajo. Na kratko: NI, DA NI!



Tule smo pa čakali taxi. Seveda nam je uspelo!


Medina v Tunisu je prijetnejša, trgovci niso tako nadležni in sprehod po njej je veliko lažji. Na sliki je vhod v medino skoti francoska vrata, na enem od izhodov pa prodajajo kruh ter ostala živila.



Trgovci so večinoma pošteni in ko stisneš roko za določeno ceno je to zanje sveta zadeva ter se je držijo. Torej drugače, če ne znaš barantat, se strinjaš, da te legalno nategnejo in ti drago prodajo neko robo. V medinah pa se je potrebno paziti žeparjev. Meni so iz nahrbtnika zginile Police sončne očale. O tem kdo ga je nosil, pa zaradi groženj, katerim sem bil izpostavljen (hehe - šala), ne bom govoril.

Aja še to, na poti na letališče zadnji dan počitnic, so nam eni pripovedovali, da so bili v medini v Hammametu dva dni kasneje, in da je čudežno, tudi takrat, tam stal en človek, ki jih je peljal do iste trgovine in razlagal o festivalu, ki se dogaja samo štirikrat letno. Pa le nismo edino mi nasedli. :)


Peter

Pohištvo preko interneta

Že nekaj časa kupujem spalnico. Veliko ljudi hvali švedsko IKEO in zato smo se včeraj, po dolgem usklajevanju in dogovarjanju, odpravili proti Grazu.

Načrt je bil prvotno tak, da se odpeljemo s kombijem, in da spalnico kar pripeljemo. Jaz seveda ne bi bil jaz, če ne bi že zgodaj zjutraj brskal po internetu, kjer sem zasledil, da je prevoz v Slovenijo od 30-50 €. Zaradi tega smo kombi odpovedali, kar se je kasneje izkazalo za dobro naložbo, saj na zalogi niso imeli vseh stvari, ki sem si jih želel. Po večurnem sestavljanju spalnice in ugotavljanju ali potrebujemo takšno polico ali morda predal ali pa kaj tretjega, sva s Katjo (moja arhitektka - hvala še enkrat!) ugotovila, da je prevoz malce dražji, kot sem jaz zjutraj, še napol zaspan, bil prebral na njihovi spletni strani. Tako mi je ostala še ena rešitev, da pohištvo v celoti naročim preko interneta in se s tem izognem dražji dostavi. Ker tega (kupovanje pohištva) še nikoli nisem počel, sem seveda malo skeptičen, poleg vsega pa smo izbrali neprimeren datum, saj se njihov katalog (za naročanje po internetu) menja ravno 11. avgusta.

Sedaj je padla moja odločitev. Jutri grem gledati v Lesnino in še malo po Celju, če ne najdem nič pametnega pa bom IKEA pohištvo naročil kar preko spleta. Treba je poskusiti! Če ima kdorkoli kakršnekoli izkušnje s tem, naj mi napiše v komentarje ali pa me obvesti.


Peter

Tunizija #1

As-salam alaykum (=zdravo, bog s tabo, pozdravljen)
Ahlan wa sahlan OR marHaba (=dobrodošli)
Kef Halak? (=kako si?)

Vsega lepega in prijetnega je na žalost enkrat konec. Dopust v Tuniziji je zaključen. Že drugič sem bil v tej deželi in vedno se najde kaj novega in zanimivega. Kot vidite sem preživel in sedaj se vam še poln vtisov javljam.
Zgodilo se je mnogo in kar težko bi vse spravil v en prispevek, zato sem se odločil, da bom lepo počasi in po delih doziral vtise obogatene z izbranimi slikami in filmčki, ki smo jih skupaj posneli ogromno.

Kako naj sploh začnem? Katja se je s svojim haremom (sorodniki, prijatelji...) odpravila na oddih v severnoafriško državo, ki je zadnja leta čedalje pogostejša destinacija mnogih Slovencev, tako tistih, ki si želijo samo oddiha, kot onih drugih, ki bi radi tudi kaj novega videli in doživeli. Mi smo bili nekje vmes.

Pred dobrim tednom smo se na Brniku vkrcali na letalo manjše tunizijske letalske družbe, ki nas je popeljalo do Monastira, kjer nas je pričakalo vroče vreme, brez sopare.


Od tam smo se z avtobusom odpeljali v Hammamet do hotela Le Khalife. Težko bi rekel, kaj smo pričakovali od treh zvezdic v Afriki, a začuda smo bili precej pozitivno presenečeni. Pri vseh delavcih v hotelu se čuti, da živijo za turizem, da smo pri njih dopustniki sprejeti kot ljudje in ne kot številke, kar se (je) velikokrat dogaja(lo) na nekaterih dopustniških krajih blizu Slovenije...


Menjava denarja v Tuniziji je zelo enostavna, saj je po celi državi skoraj enak tečaj brez provizije in zato turistom ni potrebno skrbeti, kje bodo menjali. Imajo zanimive, precej stare, nekatere napol razpadajoče bankovce in precej različnih kovancev. Denarna enota je Tunizijski dinar, ki se deli na tisoč milinov. Če vidite v trgovini ceno (imeti morate srečo, da imajo ceno sploh napisano) 15.300 to pomeni 15,3 dinarjev. Tule je primer treh različnih bankovcev za 10 dinarjev. Zanimivo je tudi to, da njihovega denarja ne smeš nositi iz države.


Za odličen sprejem prvi dan in celoten naš dopust smo delno krivi tudi sami, saj smo že prvi dan naredili močan vtis na natakarje in tudi na direktorja hotela, ki je postal kar naš prijatelj. Drugače si je pa v Tuniziji precej enostavno najti prijatelje, večina postane to takoj, ko odpreš denarnico, a o trgovanju in nakupih v naslednjem prispevku.
Po kratkem oddihu v sobah, smo se odpravili ob hotelski bazen in smo belo barvo miz spremenili v zeleno, saj smo jo prekrili z zelenimi steklenicami z napisom Celtia, ki je edino alkoholno pivo v Tuniziji. Ker gre za muslimansko državo, je pitje alkohola v javnosti redko, saj se domačini v večini kar držijo zapovedi. Turistom pa je dovoljeno mariskaj, čeprav veliko barov in gostiln še vedno ne toči alkoholnih pijač.
Na slikah je naš prvi stik z njihovim pivom, če želiš ti ga postrežejo tudi v bazen, seveda pa natakarji ter animatorji razumejo precej naših besed in se tudi trudijo govoriti slovensko. Povedali smo, da prihajamo iz Slovenije in DJ je takoj zavrtel Konečnikovo pesem Gostilna je moj dom. OPOMBA: Prazne steklenice na mizi NISO samo moja krivda!!






Naslednji dan smo se predajali užitkom na plaži (o tem tudi v enem od naslednjih prispevkov), zvečer pa smo obiskali Hammamet, kjer smo poskusili vodno pipo oziroma šišo. Prosili smo za lažjo mešanico, ker nismo vajeni kaditi, drugače pa lahko brez problema dobite hašiš, dasiravno je prepovedan. Mi smo izbrali navaden tobak z okusom jabolka.




Tretji dan smo se z minibusom odpravili na jahanje kamel. Polurna vožnja je bila zelo adrenalinska, saj smo se peljali nekaj časa po avtoceti, nato kar na njej zavili levo (prav ste prebrali!), prečkali dva nasprotna vozna pasova in se z minibusom zagnali v hrib po peščeni cesti ter nadaljevali med kaktusi po mivkasti cesti z veliko hitrostjo. V njem nas je sedelo 9 (poleg nas še par s Portugalske in dve bejbi iz Španije). Prišli smo do samotne v belo prebarvane hiše, ki je bila obdana s hlevi, v katerem so bili konji, kamele, osli, nekaj psov in upajmo da nobene kače.
Naložili so nas na kamele. Seveda so "nehote" prodali preveč kart in zato sta se dva izmed nas odpeljala na hrib s kočijo, Španki pa so naložili na konja. Ko smo čez tričetrt ure jahanja prispeli na hrib s povprečnim razgledom, so nam kar naenkrat na glave navezali njihova pokrivala za katera smo kasneje izvedeli, da so naprodaj, a si jih nismo privoščili. Čez približno deset minut je naš vodnik (starejši gospod, oblečen v dolge temne hlače in suknjič), ki mu ni bilo nič vroče, zamenjal ljudi na kameli in za naju s Katjo ni ostalo več prostora nikjer drugje kot na konjih. Čeprav še nihče od naju ni nikoli jahal, sva se s stahom zavihtela vsak na svojega konja, saj je mlajši vodnik zagotavljal, da sta pridna. Malo čuden občutek, a tudi to se preživi.
Kot vidite na slikah, smo v kopalkah. Zakaj? Ob prihodu na letališče smo (nevem zakaj) prestavili uro za eno uro, čeprav imamo poleti v Evropi enak čas kot tam, pozimi pa je Tunizija eno uro pred nami. Zaradi tega smo zamudili in se nismo imeli časa preobleči in smo kar takšni odšli na kamele, konje, osle in še marsikaj.
















Toliko za prvo javljanje.

Ma'a salama (=nasvidenje)

Peter

Ma'as-salama

Tole pišem zato, da ne bi slučajno klical na Policijo ali celo Interpol in prijavil moje izginotje. Za nekaj časa se poslavljam in selim v Tunizijo, zato bi se rad poslovil od dragih bralcev in jim sporočil, da se vidimo, ko se vrnem. Letimo z manjšo tunizijsko letalsko družbo, tako da spremljajte informacije... :)
Če bo mogoče, bom kaj napisal tudi od dol, drugače pa se bomo vsi sopotniki predajali užitkom, novim dogodivščinam in polnili baterije.

Lepo se imejte!

Peter

Nova igračka

Pred tremi dnevi sem menjal mobilni telefon. Mojega 3 leta starega Siemensa CX65 (R.I.P), ki mu čisto nič ni manjkalo, le baterija je trajala samo še slab dan, je zamenjal sodobni UMTS aparat Sony Ericsson W850i.
Trenutno še ne poznam vseh funkcij in zato vam kaj več o njem ne znam povedati. O njegovi kvaliteti in uporabnosti bom sodil čez nekaj mesecev, upam pa, da mi bo služil vsaj tako dobro kot mi je dosedanji.

Za primerjavo vam dajem sliki obeh telefonov.
Stari dobri Siemens...


...in novi (še boljši) Sony Ericsson.


Aja pa še to. Po daljšem premisleku sem se odločil ostati pri Mobitelu, kljub temu, da sem imel pred par dnevi manjši preblisk. ITAK

Peter

Najboljši sosed?

Prejle sem na internetu našel novico, ki se pojavlja v različnih medijih. Na Hrvaškem so pretepli enega izmed mojih učencev in zato sem se odločil, da bom objavil te novice.
Prva obširnejša novica je v hrvaščini, druga na 24ur in tretja na rtvslo.

Težko komentiram, zakaj, kako, čemu se je to zgodilo, vem pa, da smo tudi mi imeli en "kratek stik" z enim mladim Hrvatom pa nismo nikogar nadlegovali, motili, kaj šele ogovarjali.

Res je, da se fantje zaradi deklet večkrat zravsajo, če pa je tu še nacionalni prizvok in hrvaško-slovenski pregovorno dobri odnosi, bi se o tem dalo pisati na široko in dolgo... O tem se bom razpisal raje kdaj drugič.

Blaž, čimprej se pozdravi!

Peter

Patenti

V spodnjem prispevku nisem napisal, zakaj sem sploh šel v Sveti Lovrenc. Marko in Katja sta včeraj organizirala delovno akcijo v Šmarju. Sprva mi je bilo rečeno, da bo zadevica trajala kakšni dve urci in da bova z Markotom populila staro brajdo ter stebre zanjo. A zadeve so se obrnile precej drugače (ni prvič).

Že pri odhodu iz Savinjske doline smo doživeli nenavaden dogodek. Za cesti smo opazili opuljeno in počasi premikajočo se lisico, ki je nekaj vohljala za cesto. Ker smo posumili, da gre za steklino, smo o tem obvestili Sašota, ki je sporočil lovcem. Kako so ukrenili dalje nevem, vseeno pa na tem področju svetujem previdnost, saj nikoli ne veste iz katerega grma ali travnika bo na vas skočila stekla lisica.

Pot smo nadaljevali v Šmarje. Seveda smo dol peljali polno prikolico nekih lat, ki jih je bilo treba zložiti za hišo. Tu je Marko (lastnik vseh patentov je on sam, zato ne pišem v dvojini, čeprav sem vseskozi aktivno sodeloval) poguntal, kako zbiti neke vrste posodo (PATENT št. 1), v katero smo kasneje zložili tiste late in deske.

Po košnji trave okoli hiše, sva se lotila ruvanja betonstih stebrov za brajdo in tudi brajde same. Na pogled je izgledalo za 1 uro dela in čisto enostavno potem pa sva kmalu ugotovila, da bo treba it k sosedu po traktor in vitlo, s katero sva si potem olajšala delo. Seveda pa tudi tehnika ni vsemogoča in zato je Marko (spet lastnik patenta) od nekod privlekel neko platišče (PATENT št. 2), ki je bilo nekdaj uporabljeno kot stojalo za senčnik, s katerim sva potem zruvala skoraj vse zabetonirane stebre. Nato je sledilo ročno odstranjevanje teh stebrov s katerimi sva regulirala potoček v bližini (PATENT št. 3). Pijan sosed nam je vsem grozil s policijo, a se nanj nismo ozirali, saj tako ni vedel kaj govori.
Pri odstranjevanju sva uporabljala samokolnico, ki je ne morevo patentirati, lahko pa patentirava način prevažanja betonskih stebrov na njej (PATENT št. 4). Ker sva en steber nevam-kako-je-to-mogoče spustila in ga prej s traktojem nisva izruvala, sva potem uporabila še zategovalne gurtne, s katerimi se priveže tovor na prikolici, in zadnji steber spulila s pomočjo njih (PATENT št. 5).
Nato je sledilo še zasipanje lukenj, odstranjevanje kamnov in grabljenje, ki ga je opravila Katja. Čeprav sem se pri opisovanju omejil na inovacije naj omenim, da je tudi Katja vseskozi delala, od kuhanja, čiščenja okolice do nošenja lat.

Po večerji (ob 22.15) še na sladoled in domov spat.

Tako izgleda 2-3 urno delo v Šmarju. Preden rečete ja, se prepričajte, koliko časa imate na voljo, saj se lahko zavleče tudi do 10 ur. :)

Opravičujem se vsem (ki vas zanimajo patenti), ker nisem podrobneje opisoval in ker nisem objavil nobenih slik, saj bo treba inovacije najprej registrirati, zaščititi potem pa jih boste lahko videli. So pač Markotova intelektualna lastnina.

Peter

Predrta guma

Vsem, ki ste najprej pomislili, da bomo zibali (glede na moja leta bi bilo morda že zadnji čas), že v uvodu sporočam, da gre za avtomobilsko gumo.

Včeraj sem se pripeljal v Sveti Lovrenc ter izstopil iz avta. Še sedaj se sprašujem, zakaj sem ravno včeraj šel slučajno pogledati levo sprednjo gumo in v njej našel zarit vijak. Z Markotom sva ga najprej poskušala zruvat, saj sva menila, da ni tako dolg, a je začelo izza njega pihati. Potem sva bistra fanta zabila šrauf nazaj v gumo in avto odpeljala k vulkanizerju, ki je z nekimi injekcijami in lepilom gumo zatesnil, brez da bi jo bilo treba sneti. Nato je še z olfa nožem odrezan del, ki je gledal iz gume in to je bilo to. Plačal sem skoraj 7 €, a kar je traba, je pač treba.

To je bil moj prvi "gumidefekt", odkar vozim. Če bi se slučajno kdaj zgodil on drugi "gumidefekt", bi bile posledice prijetnejše, glasnejše, dražje in morda (morda zato, ker bi bil očka jaz) lepše.

Peter