"Zaj razumem afriške otroke, ..."

Zbudim se ob 6.00, pol ure kasneje me Marko pobere in odpelje v svet. Okoli sedme ure pokličeva Petra, ki je imel v Mariboru nujne opravke. Ker bova čez nekaj ur v štajerski prestolnici ga povabiva zraven v Prekmurje.
Voziva se proti Slovenski Bistrici, skozi Makole ter naprej do Majšperka. Vmes Marko odpravlja globoko zamrznjeno živo robo, podpisuje dobavnice ter kramlja s kupci. Okoli desete sva že v Mariboru. Sledi skok na Koroško. Čakaju naju v Radljah ob Dravi ter kasneje še v Zgornji Kungoti. Kasneje nazaj v Maribor. Tam počakava Petra, ki se nama pridruži na poti do Moravcev, kjer oddamo zadnjo robo.

Celotno pot nam po glavi roji jutranje Mojčino vabilo, naj pridemo v Prlekijo. Ker ponavadi težko rečemo ne, in ker se nam želodčki že oglašajo, se odločimo povabilo sprejeti ter jo obiskati. Sprejme nas cela družina. Ravnokar so kosili. V zraku je še vonj mesa, solate, zelja in ostalih dobrot. Žal na mizi ostane samo pijača. Čakamo, če se bodo krvavice in pečenke same prestavile nazaj na mizo. Spet šok! Nič od tega. Samo pijemo in čvekamo.
Mojca, Andrej in Jernej nas povabijo v sosednjo novozgrajeno gostilno, ki je za vaške razmere na nenavadno visokem nivoju. Strežejo v belih rokavičkah, gostje pa vsi slastno obedujejo. Želodec nam trem popotnikom pošilja že šesti signal (prejšnjih nekaj sem vam zamolčal). A spet samo pijemo in čvekamo. Groza.

Peter in Marko namigujeta, a žal neuspešno. Počasi se poslovimo in se spomnimo, da imamo v Prlekiji še Jasmino, ki ostane naše zadnje upanje. Pripeljemo pred hišo. Kokoš že 50 metrov prej teče pred avtom, Peter na široko odpira zadnja vrata avtomobila ter ovit v navidezne vonjave pečenih bedrc, ki bežijo pred nami, poskuša ujeti žival. Neuspešno. Hrana nam uide izpred oči.

Pozvonimo pri Jasmini. Odpre nam vsa nasmejana, zadovoljna, vesela in seveda sita. Povabi nas v hišo. Na mizi je nekaj sladkarij in 1 (en) krof. Razreže ga in ponudi. Marko in Peter se zaženeta, jaz ostanem brez. Kramljamo in pijemo. Skozi zaprta vrata hladilnika vidimo pršut, salamo, sir, pašteto, kisle kumarice, margarino, sirni namaz... Ni, da ni. A žal, ne za nas.

Slabo uro kasneje se odpeljemo iz Prlekije. Lačni kajpada!!! Marko čedalje težje vozi, midva s Petrom zelo redko govoriva in varčujeva z energijo. Minilo je že 12 ur. Vsaka naslednja minuta se vleče kot jara kača, medtem pa želodec obupuje. Začne prebavljati samega sebe. Vase vleče jetra in jih prepoji s kislino. Ta samoprebava nas sili na vodo. Peter stopi iz avta ter odide lulat v noč. Minuto kasneje z Markotom ugotoviva, da Petra ni več nikjer. Po 10-minutnem brezupnem iskanju ga najdeva skritega za kandelabrom. Oklepa se ga z zadnjimi močmi, ki porabljajo poslednje mikrokalorije v njegovem telesu. Revež ni imel moči, da bi prilezel nazaj do avta. Kličemo Mojco in jo prosimo, da nas naroči v Bolnišnici Maribor, na infuzijo. Mojca se samo smeji. Obide nas še hujša slabost. Petru in Marku je popustila še tista polovička Jasmininega krofa. Tonemo čedalje globje. Za nas najbrž ni več rešitve. V daljavi zagledamo dve bele očke, ki se kasneje približata in povečata. Zraven nas se ustavi tovornjak. Prijazen romunski šofer nam ponudi poslednjo žemljico, ki jo razgrabimo ter pojemo. Vsak grižljaj nam v spomin vrača podobo Mojce in Jasmine. Še vedno ju imamo radi, čeprav smo toliko pretrpeli zaradi njiju.

S poslednjimi močmi se odpeljemo proti domu, kjer nas na mizi čaka hrana. Veseli, da smo preživeli lakoto v Prlekiji, vam sporočamo, da si za izlete v to območje Slovenije raje dobro založite avto, kajti nikoli ne veste, kako blizu smrti se boste znašli.
Presmejali smo se tako, kot že dolgo ne!

In še nadaljevanje naslova.
"... zaka se tak belo smejijo."

Peter

P.S. Zgodba je plod domišljije treh lačnih moških duš. Vsakršna podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna. :)