Kri

Danes zjutraj sem moral v laboratorij dati kri za neke preiskave. Že ob 7ih zjutraj sem naletel na vrsto in seveda kaj mi je ostalo drugega kot počakati. Ni trajalo dolgo, le dobre pol urce, ko me prijetna (da ne rečem kaj drugega) medicinska sestra pokliče.

Že od malega mi ni ravno prijetno dajat kri, oziroma ne maram, da me drugi pikajo. Mogoče ravno zaradi tega nisem šel študirat medicine. Kaj vem. No, naj nadaljujem. Pridem noter in že nekako obrambni mehanizem mi je sporočil, da se je nekako treba sprostiti. In začel sem kar nekaj duhovičiti medicinskim sestram in kar nekaj nalagati.

Zapisal bom en izsek iz pogovora, kolikor se ga še spomnem... (Legenda: P=jaz, M=medicinska sestra)

P: Dobro jutro.
M: Kar tule sedite.
P: Velja. A bom preživel?
M: Ja, do sedaj so še vsi sami odšli od tu.
P: Ne verjamem, ker jih nisem štel, koliko jih je šlo noter in koliko ven.
M: (smeh) Mislite, da bi jaz koga obdržala tu?
P: Jaz ne bi imel nič proti, čeprav se mi mudi v službo.
M: (smeh) Saj ne bo nič hudega. Naredite pest.
P: Saj se ne bojim vas, ampak tule noter je tak čudno vzdušje.
M: Mislite? Grizemo tudi ne. Spustite pest. Skoraj sva končala.
P: Pa tak lepo ste me piknali, da nisem nič čutil. K vam bom še prišel.
M: Me veseli
itd. itd.

V bistvu sem toliko nalagal, da sem kar pozabil po kaj sem prišel. Ta fajna sesta mi je tako brezbolečinsko in prijetno vzela kri, da bi mogoče postal kar krvodajalec...

Peter