Včasih pijem kavo z mlekom ali pravi čaj z mlekom v eni od žalskih kavarn. Že precej časa vem, koliko denarja je potrebno pripraviti za to svojo razvado.
V ponedeljek pa je sledilo presenečenje. Kava se je podražila, čaj se je podražil, najbolj pa je šokirala podražitev mleka kot dodatka k čaju. Iz časopisov, televizije ter interneta sem izvedel, da se je mleko podražilo za okoli 10-20 %, nekaj podobnega pa še nekatere dobrine. Koliko od tega so dobili kmetje, ki so osnovni proizvajalci teh živil in koliko vsi ostali "paraziti", ki se pojavljajo kasneje, preden lahko mi mleko primemo v tetrapaku ter ga damo v nakupovalni voziček, je samo vprašanje. Verjamem, da so kmetovalci v tej verigi odnesli najslabše. Največ so pri tem zaslužili seveda tisti, ki to prodajajo, in pa tisti, ki te dobrine oplemenitijo, ekonomsko lepo rečeno, z dodano vrednostjo.
Sedaj pa nazaj k moji kavi.
Kava z mlekom: PREJ: 1 €; SEDAJ 1.20 €; PODRAŽITEV: 20%
Čaj: PREJ: 1.40 €; SEDAJ 1.70 €; PODRAŽITEV: 21%
Mleko kot dodatek: PREJ: 0.20 €; SEDAJ 0.40 €; PODRAŽITEV: 100%
Tole je samo en primer, najbrž ste lahko kje drugje opazili še kaj bolj absurdnega.
V trgovini se neko živilo podraži za X. Od tega ima osnovni proizvajalec X/10, ostali v vsej verigi pa ostalih 9X/10.
Trgovci in prodajalci: Pravite, da vi niste krivi za inflacijo.
Ne me jebat! Vsi delate podobno kot v tej kavarni. VSI!
Moja napaka je edino ta, da jaz butl še vedno hodim tja.
Kako dolgo še?
Peter
nedelja, 27. januar 2008
sobota, 26. januar 2008
"Zaj razumem afriške otroke, ..."
Zbudim se ob 6.00, pol ure kasneje me Marko pobere in odpelje v svet. Okoli sedme ure pokličeva Petra, ki je imel v Mariboru nujne opravke. Ker bova čez nekaj ur v štajerski prestolnici ga povabiva zraven v Prekmurje.
Voziva se proti Slovenski Bistrici, skozi Makole ter naprej do Majšperka. Vmes Marko odpravlja globoko zamrznjeno živo robo, podpisuje dobavnice ter kramlja s kupci. Okoli desete sva že v Mariboru. Sledi skok na Koroško. Čakaju naju v Radljah ob Dravi ter kasneje še v Zgornji Kungoti. Kasneje nazaj v Maribor. Tam počakava Petra, ki se nama pridruži na poti do Moravcev, kjer oddamo zadnjo robo.
Celotno pot nam po glavi roji jutranje Mojčino vabilo, naj pridemo v Prlekijo. Ker ponavadi težko rečemo ne, in ker se nam želodčki že oglašajo, se odločimo povabilo sprejeti ter jo obiskati. Sprejme nas cela družina. Ravnokar so kosili. V zraku je še vonj mesa, solate, zelja in ostalih dobrot. Žal na mizi ostane samo pijača. Čakamo, če se bodo krvavice in pečenke same prestavile nazaj na mizo. Spet šok! Nič od tega. Samo pijemo in čvekamo.
Mojca, Andrej in Jernej nas povabijo v sosednjo novozgrajeno gostilno, ki je za vaške razmere na nenavadno visokem nivoju. Strežejo v belih rokavičkah, gostje pa vsi slastno obedujejo. Želodec nam trem popotnikom pošilja že šesti signal (prejšnjih nekaj sem vam zamolčal). A spet samo pijemo in čvekamo. Groza.
Peter in Marko namigujeta, a žal neuspešno. Počasi se poslovimo in se spomnimo, da imamo v Prlekiji še Jasmino, ki ostane naše zadnje upanje. Pripeljemo pred hišo. Kokoš že 50 metrov prej teče pred avtom, Peter na široko odpira zadnja vrata avtomobila ter ovit v navidezne vonjave pečenih bedrc, ki bežijo pred nami, poskuša ujeti žival. Neuspešno. Hrana nam uide izpred oči.
Pozvonimo pri Jasmini. Odpre nam vsa nasmejana, zadovoljna, vesela in seveda sita. Povabi nas v hišo. Na mizi je nekaj sladkarij in 1 (en) krof. Razreže ga in ponudi. Marko in Peter se zaženeta, jaz ostanem brez. Kramljamo in pijemo. Skozi zaprta vrata hladilnika vidimo pršut, salamo, sir, pašteto, kisle kumarice, margarino, sirni namaz... Ni, da ni. A žal, ne za nas.
Slabo uro kasneje se odpeljemo iz Prlekije. Lačni kajpada!!! Marko čedalje težje vozi, midva s Petrom zelo redko govoriva in varčujeva z energijo. Minilo je že 12 ur. Vsaka naslednja minuta se vleče kot jara kača, medtem pa želodec obupuje. Začne prebavljati samega sebe. Vase vleče jetra in jih prepoji s kislino. Ta samoprebava nas sili na vodo. Peter stopi iz avta ter odide lulat v noč. Minuto kasneje z Markotom ugotoviva, da Petra ni več nikjer. Po 10-minutnem brezupnem iskanju ga najdeva skritega za kandelabrom. Oklepa se ga z zadnjimi močmi, ki porabljajo poslednje mikrokalorije v njegovem telesu. Revež ni imel moči, da bi prilezel nazaj do avta. Kličemo Mojco in jo prosimo, da nas naroči v Bolnišnici Maribor, na infuzijo. Mojca se samo smeji. Obide nas še hujša slabost. Petru in Marku je popustila še tista polovička Jasmininega krofa. Tonemo čedalje globje. Za nas najbrž ni več rešitve. V daljavi zagledamo dve bele očke, ki se kasneje približata in povečata. Zraven nas se ustavi tovornjak. Prijazen romunski šofer nam ponudi poslednjo žemljico, ki jo razgrabimo ter pojemo. Vsak grižljaj nam v spomin vrača podobo Mojce in Jasmine. Še vedno ju imamo radi, čeprav smo toliko pretrpeli zaradi njiju.
S poslednjimi močmi se odpeljemo proti domu, kjer nas na mizi čaka hrana. Veseli, da smo preživeli lakoto v Prlekiji, vam sporočamo, da si za izlete v to območje Slovenije raje dobro založite avto, kajti nikoli ne veste, kako blizu smrti se boste znašli.
Presmejali smo se tako, kot že dolgo ne!
In še nadaljevanje naslova.
"... zaka se tak belo smejijo."
Peter
P.S. Zgodba je plod domišljije treh lačnih moških duš. Vsakršna podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna. :)
Voziva se proti Slovenski Bistrici, skozi Makole ter naprej do Majšperka. Vmes Marko odpravlja globoko zamrznjeno živo robo, podpisuje dobavnice ter kramlja s kupci. Okoli desete sva že v Mariboru. Sledi skok na Koroško. Čakaju naju v Radljah ob Dravi ter kasneje še v Zgornji Kungoti. Kasneje nazaj v Maribor. Tam počakava Petra, ki se nama pridruži na poti do Moravcev, kjer oddamo zadnjo robo.
Celotno pot nam po glavi roji jutranje Mojčino vabilo, naj pridemo v Prlekijo. Ker ponavadi težko rečemo ne, in ker se nam želodčki že oglašajo, se odločimo povabilo sprejeti ter jo obiskati. Sprejme nas cela družina. Ravnokar so kosili. V zraku je še vonj mesa, solate, zelja in ostalih dobrot. Žal na mizi ostane samo pijača. Čakamo, če se bodo krvavice in pečenke same prestavile nazaj na mizo. Spet šok! Nič od tega. Samo pijemo in čvekamo.
Mojca, Andrej in Jernej nas povabijo v sosednjo novozgrajeno gostilno, ki je za vaške razmere na nenavadno visokem nivoju. Strežejo v belih rokavičkah, gostje pa vsi slastno obedujejo. Želodec nam trem popotnikom pošilja že šesti signal (prejšnjih nekaj sem vam zamolčal). A spet samo pijemo in čvekamo. Groza.
Peter in Marko namigujeta, a žal neuspešno. Počasi se poslovimo in se spomnimo, da imamo v Prlekiji še Jasmino, ki ostane naše zadnje upanje. Pripeljemo pred hišo. Kokoš že 50 metrov prej teče pred avtom, Peter na široko odpira zadnja vrata avtomobila ter ovit v navidezne vonjave pečenih bedrc, ki bežijo pred nami, poskuša ujeti žival. Neuspešno. Hrana nam uide izpred oči.
Pozvonimo pri Jasmini. Odpre nam vsa nasmejana, zadovoljna, vesela in seveda sita. Povabi nas v hišo. Na mizi je nekaj sladkarij in 1 (en) krof. Razreže ga in ponudi. Marko in Peter se zaženeta, jaz ostanem brez. Kramljamo in pijemo. Skozi zaprta vrata hladilnika vidimo pršut, salamo, sir, pašteto, kisle kumarice, margarino, sirni namaz... Ni, da ni. A žal, ne za nas.
Slabo uro kasneje se odpeljemo iz Prlekije. Lačni kajpada!!! Marko čedalje težje vozi, midva s Petrom zelo redko govoriva in varčujeva z energijo. Minilo je že 12 ur. Vsaka naslednja minuta se vleče kot jara kača, medtem pa želodec obupuje. Začne prebavljati samega sebe. Vase vleče jetra in jih prepoji s kislino. Ta samoprebava nas sili na vodo. Peter stopi iz avta ter odide lulat v noč. Minuto kasneje z Markotom ugotoviva, da Petra ni več nikjer. Po 10-minutnem brezupnem iskanju ga najdeva skritega za kandelabrom. Oklepa se ga z zadnjimi močmi, ki porabljajo poslednje mikrokalorije v njegovem telesu. Revež ni imel moči, da bi prilezel nazaj do avta. Kličemo Mojco in jo prosimo, da nas naroči v Bolnišnici Maribor, na infuzijo. Mojca se samo smeji. Obide nas še hujša slabost. Petru in Marku je popustila še tista polovička Jasmininega krofa. Tonemo čedalje globje. Za nas najbrž ni več rešitve. V daljavi zagledamo dve bele očke, ki se kasneje približata in povečata. Zraven nas se ustavi tovornjak. Prijazen romunski šofer nam ponudi poslednjo žemljico, ki jo razgrabimo ter pojemo. Vsak grižljaj nam v spomin vrača podobo Mojce in Jasmine. Še vedno ju imamo radi, čeprav smo toliko pretrpeli zaradi njiju.
S poslednjimi močmi se odpeljemo proti domu, kjer nas na mizi čaka hrana. Veseli, da smo preživeli lakoto v Prlekiji, vam sporočamo, da si za izlete v to območje Slovenije raje dobro založite avto, kajti nikoli ne veste, kako blizu smrti se boste znašli.
Presmejali smo se tako, kot že dolgo ne!
In še nadaljevanje naslova.
"... zaka se tak belo smejijo."
Peter
P.S. Zgodba je plod domišljije treh lačnih moških duš. Vsakršna podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna. :)
petek, 25. januar 2008
Hujšanje
Drage bralke in dragi bralci.
Verjetno vas zanima, kako napredujem pri hujšanju. Odlično, vam rečem. Danes sem kar dvakrat južnal (za tiste, ki prihajate z zahodne strani Trojan južnal=kosil). Za povrhu pa sem po drugem obroku zaužil še nekaj čokoladnih medenjakov.
Mislim pa, da moj glavni konkurent Marko ni nič boljši.
Peter
Verjetno vas zanima, kako napredujem pri hujšanju. Odlično, vam rečem. Danes sem kar dvakrat južnal (za tiste, ki prihajate z zahodne strani Trojan južnal=kosil). Za povrhu pa sem po drugem obroku zaužil še nekaj čokoladnih medenjakov.
Mislim pa, da moj glavni konkurent Marko ni nič boljši.
Peter
četrtek, 24. januar 2008
Poročilo s tradicionalnega smučanja Kope 2008
Lani je bil prispevek o Kopah eden mojih prvih in takrat si nisem mislil, da bom na blogu zdržal tako dolgo. Pa sem!
Sedaj pa na kratko o dogajanju:
Petek: smučanje, večerja, Holcer pub, Tanja Žagar, (divja) vožnja domov, zabava v sobi 7, swinganje (ipd.), spanje.
Sobota: smučanje ali spanje, počitek, večerna smuka, pantomima, rojstni dan, spanje.
Nedelja: smučanje ali pohod, super zabava, bum-tresk na smučišču, blackout od trka...
Ponedeljek: vsi me sprašujejo odkod imam modro oko in rahlo ureznino na glavi. Na voljo dam tri možnosti od katerih naj izberejo eno:
Na smučanje nas je bilo letos prijavljenih 28, a je eden izmed udeležencev zahinavil, tako da nas je ostalo 27. Bilo je kratko, a sladko. Nimam slik, kajti nismo imeli časa skoraj nič slikati. Zbral pa sem nekaj vtisov udeleženk in udeležencev. Zaradi morebitnega navala oboževalk in oboževalcev, bomo ostali anonimni.
VTIS 1:
Lp
Hmm..kope 2008.. Kje bi začeli??
Glede na to da sem bil letošnje leto "NOVICE" kot bi se dalo reči in je bilo
zame vse prvič, sem prekleto vesel, da sem jo odnesl živ ob taki družbi:) Malo šale, malo za res.
Šele zdaj ko sm prišel domov, sem skapiral zakaj je BOOM vikend. Ker je prvi dan, kot sem že dejal res ORNK počlo. :)
Soudeleženci vedo kaj mislim, za ostale mi pa kratko malo vseeno, nej ostane malo misterioznega pridiha...
ali pa ne... ;)
No torej to je bilo prvi dan, pač vsaka šola nekaj stane.
Zato pa smo ostale dni se bolj rekreirali in bili na svežem zraku.
Kar se tiče hrane in pijače nimam pritožb, saj je bila hrana dobra, in tudi v zadostnih količinah, kar se tiče pa pijače pa pritožba glede KOLIČINE:) Prosim naj se najde en korenjak in napiše dobavnico za alkoholne pijace s katero smo šli gor na kočo. Ja pa total, ne po skupinah. :P
Res ne vem kaj se naj rečem, družba je bila okej, posrečena in skulirana!
Torej long story short:
Blo je noro, zabavno, sproščujoče in hkrati naporno, komunikativno, pestro, spoznavalno..skratka SUPER
Iz moje strani TWO TUMBS UP!!!!
Torej za konec vsej ekipi Kop 08 en lep pozdrav in v upanju na snidenje prihodnje leto, če ne prej!
P.S. Ate je naročil, naj še obvezno posebej pozdravim ženski del ekipe s Kop.
Ne vem zakaj, ampak pac bom ubogal, ker tak vemo, a ne. Kar ATE rečejo, mislijo resno.
Če ne bo šiba pela.
P.S.2 Kje so nogice??? Vedno sem se smejal tej fori, ampak še zdej ne razumem v cem je fora :)
Če ne druzga bo pozdrav Kop leta 08 =)
P.S.3 Še sreča, da je bil tokratni izlet ATE rahlo dezorientiran zaradi "svežega" zraka, da nas ni uspel tako dosledno kontrolirati in je bilo kar dosti bedarij :)
VTIS 2:
Po 7-ih letih me je končno premamilo spet stopit na smuči. Ni mi žal, da se je to zgodilo na za nekatere že tradicionalnem, zame šele prvem, smučarskem vikendu na Kopah.
Glede na to, da smo bili velika 'grupa', skoraj en razred, ;) se mi zdi, da smo se super razumeli, super zažurali (eni bolj spali)...in da smo se kljub malo slabšimi vremenskimi pogoji nasmučali.
Bilo je veliko smeha in dogodivščin, ki si jih bo vsak zapomnil po svoje (od Tanje Žagar pa do zadnjega (za Ateja in Janeza) usodnega trka).
Se vidimo naslednje leto, ko bodo naše nogice nogice spet smučale na tradicionalnem smučarskem vikendu na Kopah.
Hvala organizatorju(jem) za lep vikend.
VTIS 3:
Ate super je blo!
Moram, reči da gre najprej pohvala tebi saj je bilo vse lepo organizirano in ostali člani sploh nismo rabili nobenega dogovarjanja, saj je naš Ate za vse poskrbel :) Posebno moram izpostaviti organizacijo žuranja do zgodnjih jutanjih ur. Po jutranjih pogledih ostalih gostov Partizanskega doma, nam oz. vam je žur definitivno uspel. Z zaključkom ... "Kje so nogice?" :))))))
Super je bilo in upam, da se tradicija nadaljuje.
Lp
VTIS 4:
Cav!
Kot sem že napisala je bilo super...zelo fajn družba od prvega do zadnjega, bili smo si v vsem zelo enotni, veliko je bilo smeha, dobre volje in zanimivih dogodkov (Tanja Žagar, trčenje, swingerji :) ... Upam, da se naslednje leto spet vidimo...imam pa predlog, da kaj takega ponovimo spomladi ali zgodaj poleti in gremo hodit, kolesarit ali se zgolj družit - ostalo nam je še nekaj alkohola, saj janezu in rjavcu kjub trudu ni uspelo vsega spiti! V glavnem ate fajn si vse zrihtu, ljudstvo vi pa ste bili super!!!
VTIS 5:
Nepozabno, super in na koncu boleče. Prihodnje leto še bolj na polno. Hvala bogu za čelado!
VTIS 6:
dej jest še nisem imel časa dat slik na računalnik
upam, da mi bo do vikenda uspelo
(mam ful gužvo)
LP
VTIS 7:
Če na kratko povzamem....
Tako kot večlja že po tradiciji vedno prvi na prizorišču... Za začetek malo ponovitve osnov smučanja, nakar smo Ateju našli novo MAAMOOOO!!! ;) Jah takle mamao, prejšnjo je povozil ratrak...
Nato preizkušnja z dolgimi lučmi.. Noro! Ampak po večerji (8-10 žemljic) se je smučarska podlaga čubno spremenila, js res ne vem kak sneg majo tam gor???
Holcer, Tanja Žagar, vse po planu.. Če izpustim detajle, vedno več žemljic...
Sobota zjutraj najprej "Kje so nogice?", nato zajtrk... Lep gesta Brunčice, ki mi je veselo prinesla čaj. Hvala!
In spet smo tam, na snegu, smučoč ponavljajoč prvih osnov smučanja. Fino nam gre... :)
Preskok na "težjo" stopnjo, kjer osnove pridejo do izraza...
Preskok čez povezave, malo "surprise", na bedno progo.. in spet je kriv sneg!
Preskok nazaj in smučoč vidoč izpopolnjeno tehniko smučočega... :)
Za kosilo sept žemljica ali dve, nato nazaj...
Večer v znamenju ročnega nogometa in borovničk v kombinaciji z bambusom.. Kaj je že to večerja??
Nato spet z dolgimi lučmi naprej... Veliko prostora in čudni pogledi na naju z Brunčom..
Spet učenje... Večerja, aja a smo jo sploh meli?
Konec vsega in poglej ga, moj avto?!?! Kdo ga je pa pripeljal sem???? Se zgodi... :(
Rojstni dam in to je to....
Nedelja... Proga fenomenalna!!! Od začetka malo trda čez eno uro PERFEKTNA! Spet preskok čez povezave, da pojem kako žemljico...
In že je napočil čas za domov, vse skupaj je blo prehitro...
lp
VTIS 8:
Pozdravljeni,
Kope, prva stvar, ki se ti pojavi ob tej besedi je .... ni samo ene! Kop se ne da opisati z eno besedo.
Začnemo lahko kot vsako leto - vedno se nam nekam mudi in vsi smo lačni, ampak to izgine, ko si tam na licu mesta z Jegrom v roki. Letošnje Kope je vsekakor zaznamovala naša mala Tanja. Pa saj veste Žagarjevo dekle. Ko se te , te ročice dotaknejo!!! ;))) ... kje so roke :)))
po teh ročicah in par bambusih pa z jambovskim verzom sledijo le "kje so nogice, nogice". Ker imen pri teh dejanjih ne smem uporabljati, bom rekel le "najjači ostaju" in svaka čast mulariji. Brez svinganja in kozlarij pa tudi ne gre ;)))
Vikend na Kopah je minil kot bi mignil. Teh sončnih vzhodov človek ne more kar tako pozabiti - seveda če jih vidi; pa tudi besed, ki smo jih s pantomimo poskušali pokazati. Osebno menim, da je imela letošnja družba pravi izbor z žlahtnim priokusom. Snega je bilo dovolj z željo po malo nižjih temparaturah!
Ker pa si človek mora dogodek po nečem zapomniti, bom rekel le to "prišel sem do svojih prvih leč!!" :))))))
Se vidimo drugo leto!!
Peter
Sedaj pa na kratko o dogajanju:
Petek: smučanje, večerja, Holcer pub, Tanja Žagar, (divja) vožnja domov, zabava v sobi 7, swinganje (ipd.), spanje.
Sobota: smučanje ali spanje, počitek, večerna smuka, pantomima, rojstni dan, spanje.
Nedelja: smučanje ali pohod, super zabava, bum-tresk na smučišču, blackout od trka...
Ponedeljek: vsi me sprašujejo odkod imam modro oko in rahlo ureznino na glavi. Na voljo dam tri možnosti od katerih naj izberejo eno:
- Nabil sem tri tipe, za četrtega pa mi je zmanjkalo energije.
- Poškodba se je zgodila pri seksu.
- Na smučišču sem trčil v enega stokilaša iz naše družbe.
Na smučanje nas je bilo letos prijavljenih 28, a je eden izmed udeležencev zahinavil, tako da nas je ostalo 27. Bilo je kratko, a sladko. Nimam slik, kajti nismo imeli časa skoraj nič slikati. Zbral pa sem nekaj vtisov udeleženk in udeležencev. Zaradi morebitnega navala oboževalk in oboževalcev, bomo ostali anonimni.
VTIS 1:
Lp
Hmm..kope 2008.. Kje bi začeli??
Glede na to da sem bil letošnje leto "NOVICE" kot bi se dalo reči in je bilo
zame vse prvič, sem prekleto vesel, da sem jo odnesl živ ob taki družbi:) Malo šale, malo za res.
Šele zdaj ko sm prišel domov, sem skapiral zakaj je BOOM vikend. Ker je prvi dan, kot sem že dejal res ORNK počlo. :)
Soudeleženci vedo kaj mislim, za ostale mi pa kratko malo vseeno, nej ostane malo misterioznega pridiha...
ali pa ne... ;)
No torej to je bilo prvi dan, pač vsaka šola nekaj stane.
Zato pa smo ostale dni se bolj rekreirali in bili na svežem zraku.
Kar se tiče hrane in pijače nimam pritožb, saj je bila hrana dobra, in tudi v zadostnih količinah, kar se tiče pa pijače pa pritožba glede KOLIČINE:) Prosim naj se najde en korenjak in napiše dobavnico za alkoholne pijace s katero smo šli gor na kočo. Ja pa total, ne po skupinah. :P
Res ne vem kaj se naj rečem, družba je bila okej, posrečena in skulirana!
Torej long story short:
Blo je noro, zabavno, sproščujoče in hkrati naporno, komunikativno, pestro, spoznavalno..skratka SUPER
Iz moje strani TWO TUMBS UP!!!!
Torej za konec vsej ekipi Kop 08 en lep pozdrav in v upanju na snidenje prihodnje leto, če ne prej!
P.S. Ate je naročil, naj še obvezno posebej pozdravim ženski del ekipe s Kop.
Ne vem zakaj, ampak pac bom ubogal, ker tak vemo, a ne. Kar ATE rečejo, mislijo resno.
Če ne bo šiba pela.
P.S.2 Kje so nogice??? Vedno sem se smejal tej fori, ampak še zdej ne razumem v cem je fora :)
Če ne druzga bo pozdrav Kop leta 08 =)
P.S.3 Še sreča, da je bil tokratni izlet ATE rahlo dezorientiran zaradi "svežega" zraka, da nas ni uspel tako dosledno kontrolirati in je bilo kar dosti bedarij :)
VTIS 2:
Po 7-ih letih me je končno premamilo spet stopit na smuči. Ni mi žal, da se je to zgodilo na za nekatere že tradicionalnem, zame šele prvem, smučarskem vikendu na Kopah.
Glede na to, da smo bili velika 'grupa', skoraj en razred, ;) se mi zdi, da smo se super razumeli, super zažurali (eni bolj spali)...in da smo se kljub malo slabšimi vremenskimi pogoji nasmučali.
Bilo je veliko smeha in dogodivščin, ki si jih bo vsak zapomnil po svoje (od Tanje Žagar pa do zadnjega (za Ateja in Janeza) usodnega trka).
Se vidimo naslednje leto, ko bodo naše nogice nogice spet smučale na tradicionalnem smučarskem vikendu na Kopah.
Hvala organizatorju(jem) za lep vikend.
VTIS 3:
Ate super je blo!
Moram, reči da gre najprej pohvala tebi saj je bilo vse lepo organizirano in ostali člani sploh nismo rabili nobenega dogovarjanja, saj je naš Ate za vse poskrbel :) Posebno moram izpostaviti organizacijo žuranja do zgodnjih jutanjih ur. Po jutranjih pogledih ostalih gostov Partizanskega doma, nam oz. vam je žur definitivno uspel. Z zaključkom ... "Kje so nogice?" :))))))
Super je bilo in upam, da se tradicija nadaljuje.
Lp
VTIS 4:
Cav!
Kot sem že napisala je bilo super...zelo fajn družba od prvega do zadnjega, bili smo si v vsem zelo enotni, veliko je bilo smeha, dobre volje in zanimivih dogodkov (Tanja Žagar, trčenje, swingerji :) ... Upam, da se naslednje leto spet vidimo...imam pa predlog, da kaj takega ponovimo spomladi ali zgodaj poleti in gremo hodit, kolesarit ali se zgolj družit - ostalo nam je še nekaj alkohola, saj janezu in rjavcu kjub trudu ni uspelo vsega spiti! V glavnem ate fajn si vse zrihtu, ljudstvo vi pa ste bili super!!!
VTIS 5:
Nepozabno, super in na koncu boleče. Prihodnje leto še bolj na polno. Hvala bogu za čelado!
VTIS 6:
dej jest še nisem imel časa dat slik na računalnik
upam, da mi bo do vikenda uspelo
(mam ful gužvo)
LP
VTIS 7:
Če na kratko povzamem....
Tako kot večlja že po tradiciji vedno prvi na prizorišču... Za začetek malo ponovitve osnov smučanja, nakar smo Ateju našli novo MAAMOOOO!!! ;) Jah takle mamao, prejšnjo je povozil ratrak...
Nato preizkušnja z dolgimi lučmi.. Noro! Ampak po večerji (8-10 žemljic) se je smučarska podlaga čubno spremenila, js res ne vem kak sneg majo tam gor???
Holcer, Tanja Žagar, vse po planu.. Če izpustim detajle, vedno več žemljic...
Sobota zjutraj najprej "Kje so nogice?", nato zajtrk... Lep gesta Brunčice, ki mi je veselo prinesla čaj. Hvala!
In spet smo tam, na snegu, smučoč ponavljajoč prvih osnov smučanja. Fino nam gre... :)
Preskok na "težjo" stopnjo, kjer osnove pridejo do izraza...
Preskok čez povezave, malo "surprise", na bedno progo.. in spet je kriv sneg!
Preskok nazaj in smučoč vidoč izpopolnjeno tehniko smučočega... :)
Za kosilo sept žemljica ali dve, nato nazaj...
Večer v znamenju ročnega nogometa in borovničk v kombinaciji z bambusom.. Kaj je že to večerja??
Nato spet z dolgimi lučmi naprej... Veliko prostora in čudni pogledi na naju z Brunčom..
Spet učenje... Večerja, aja a smo jo sploh meli?
Konec vsega in poglej ga, moj avto?!?! Kdo ga je pa pripeljal sem???? Se zgodi... :(
Rojstni dam in to je to....
Nedelja... Proga fenomenalna!!! Od začetka malo trda čez eno uro PERFEKTNA! Spet preskok čez povezave, da pojem kako žemljico...
In že je napočil čas za domov, vse skupaj je blo prehitro...
lp
VTIS 8:
Pozdravljeni,
Kope, prva stvar, ki se ti pojavi ob tej besedi je .... ni samo ene! Kop se ne da opisati z eno besedo.
Začnemo lahko kot vsako leto - vedno se nam nekam mudi in vsi smo lačni, ampak to izgine, ko si tam na licu mesta z Jegrom v roki. Letošnje Kope je vsekakor zaznamovala naša mala Tanja. Pa saj veste Žagarjevo dekle. Ko se te , te ročice dotaknejo!!! ;))) ... kje so roke :)))
po teh ročicah in par bambusih pa z jambovskim verzom sledijo le "kje so nogice, nogice". Ker imen pri teh dejanjih ne smem uporabljati, bom rekel le "najjači ostaju" in svaka čast mulariji. Brez svinganja in kozlarij pa tudi ne gre ;)))
Vikend na Kopah je minil kot bi mignil. Teh sončnih vzhodov človek ne more kar tako pozabiti - seveda če jih vidi; pa tudi besed, ki smo jih s pantomimo poskušali pokazati. Osebno menim, da je imela letošnja družba pravi izbor z žlahtnim priokusom. Snega je bilo dovolj z željo po malo nižjih temparaturah!
Ker pa si človek mora dogodek po nečem zapomniti, bom rekel le to "prišel sem do svojih prvih leč!!" :))))))
Se vidimo drugo leto!!
Peter
Anketa #4
Nevem ali je rezultat za pozdravit ali ne? Nekam veliko ljudi za novo leto ni bilo treznih. Slovenski sindrom?
Peter
Peter
četrtek, 17. januar 2008
Odsotnost
Naslednje tri dni me ne bo. Udeležil se bom tradicionalnega smučanja Kope 2008. Lani in predlani smo se imeli fenomenalno in najbrž bo enako tudi letos. Držite pesti za lepo vreme in za dovolj veliko trdnost kosti.
Se vidimo.
Peter
Se vidimo.
Peter
Malo so si me privoščili
sreda, 16. januar 2008
Starši in šola
Danes sem se pozno vrnil iz službe, saj smo imeli malo daljši sestanek, na katerem smo obravnavali rezultate v prvem semestru letošnjega šolskega leta. Ne bom pisal o rezultatih, uspehih, neuspehih, pač pa o nečem drugem.
Že med konferenco so mi na misel prihajale razne ideje, kaj bi bilo, če bi bilo ipd.
Dejstvo je, da je čedalje manj otrok in tako osnovne šole ostajajo prazne. S tem se še kako resno spopadamo v srednjih šolah, kjer so/smo si omislili nekakšen izobraževalni turizem, s katerim poskušamo pritegniti čimveč mladih, da bi se vpisali na določeno srednjo šolo.
Če razmislimo bolj globoko, lahko vidimo, da se dandanes veliko otrok vpiše v gimnazije, kjer lahko dobijo splošno izobrazbo. Čedalje več mladine na poti od 1. do 4. letnika omaga ali pa ni tako uspešna, kot so bili navajeni v osnovnih šolah. Kje je problem? Kdo je kriv? Osnovna šola, s katere pridejo z odličnim ali prav dobrim uspehom ali srednja šola, kjer iste osebe mnogokrat težje nadaljujejo.
Pa pustimo morebitno krivdo obeh šol na strani in poglejmo na problem z višje perspektive.
Kdo sili te otroke v gimnazijo in kdo jim potem ob problemih velikokrat ne stoji (pravilno) ob strani? Mnogokrat so to starši, ki na vsak način želijo svojemu otroku zagotoviti svetlo prihodnost. To je seveda razumljivo. Pa je za svetlo prihodnost sploh potrebno končati gimnazijo in kasneje fakulteto?
Mnogi izmed teh otrok, ki se komajda z dvojkami prebijajo skozi gimnazijo, bi bili veliko bolj uspešni na kakšni lažji šoli, ki bi jih izučila za kakšen poklic.
Za božjo voljo starši, a kdaj vprašate svojega otroka, če mu je v šoli neprijetno, hudo, če se počuti manjvrednega, ker nečesa ne razume, in ker se nečesa ne more naučiti? Seveda je med temi otroci mnogo takih, ki so sposobni, a zaradi hormonskih pretresov, ki se v teh letih dogajajo v njihovih organizmih, trenutno ne dosežejo tistega kar bi lahko. A niso vsi taki! Za one prve je mnogokrat rešitev lažja šola, kjer bodo uspešnejši, bolj zadovoljni in vsi bomo veseli. Vemo, da ni vsem dano, da bi vse razumeli, zato jim dopustimo več možnosti. Ne moremo biti vsi zdravniki, pravniki, torej ne moremo vsi končati univerze.
Zato ni smiselno pustiti otroka v gimnaziji, če ima več negativnih ocen in jih iz dneva v dan le popravlja ali poskuša popraviti. Vprašati se tudi morate, dragi starši, če je pametno, da vaš otrok konča gimnazijo s samimi dvojkami. Kakšen je potem smisel splošnega izobraževanja, če vedno lovimo le minimalni standard znanja?
Veste, le ni vedno vsega kriva šola. Vsi se moramo potruditi, da tem mladim dušam omogočimo čim lepšo prihodnost. Še vedno sem mnenja, da je družina tista prva, kjer se morajo pogovarjati o problemih, se kdaj skregati, postaviti otroka na realna tla, mu izklopiti računalnik, če se ne uči ter iz njega potegniti največ kar lahko. Če pa vidimo, da na noben način ne gre, pa moramo poiskati nove rešitve.
Današnja tema razmišljanja je takšne narave, da bi lahko o njej pisal, še pisal in še več pisal. Ker pa vem, da bralci radi berete krajše prispevke pa bom na tem mestu zaključil.
Če ste iz zgornjega malo zmedenega razmišljanja razbrali kaj pozitivnega, sem dosegel svoj namen.
Peter
Že med konferenco so mi na misel prihajale razne ideje, kaj bi bilo, če bi bilo ipd.
Dejstvo je, da je čedalje manj otrok in tako osnovne šole ostajajo prazne. S tem se še kako resno spopadamo v srednjih šolah, kjer so/smo si omislili nekakšen izobraževalni turizem, s katerim poskušamo pritegniti čimveč mladih, da bi se vpisali na določeno srednjo šolo.
Če razmislimo bolj globoko, lahko vidimo, da se dandanes veliko otrok vpiše v gimnazije, kjer lahko dobijo splošno izobrazbo. Čedalje več mladine na poti od 1. do 4. letnika omaga ali pa ni tako uspešna, kot so bili navajeni v osnovnih šolah. Kje je problem? Kdo je kriv? Osnovna šola, s katere pridejo z odličnim ali prav dobrim uspehom ali srednja šola, kjer iste osebe mnogokrat težje nadaljujejo.
Pa pustimo morebitno krivdo obeh šol na strani in poglejmo na problem z višje perspektive.
Kdo sili te otroke v gimnazijo in kdo jim potem ob problemih velikokrat ne stoji (pravilno) ob strani? Mnogokrat so to starši, ki na vsak način želijo svojemu otroku zagotoviti svetlo prihodnost. To je seveda razumljivo. Pa je za svetlo prihodnost sploh potrebno končati gimnazijo in kasneje fakulteto?
Mnogi izmed teh otrok, ki se komajda z dvojkami prebijajo skozi gimnazijo, bi bili veliko bolj uspešni na kakšni lažji šoli, ki bi jih izučila za kakšen poklic.
Za božjo voljo starši, a kdaj vprašate svojega otroka, če mu je v šoli neprijetno, hudo, če se počuti manjvrednega, ker nečesa ne razume, in ker se nečesa ne more naučiti? Seveda je med temi otroci mnogo takih, ki so sposobni, a zaradi hormonskih pretresov, ki se v teh letih dogajajo v njihovih organizmih, trenutno ne dosežejo tistega kar bi lahko. A niso vsi taki! Za one prve je mnogokrat rešitev lažja šola, kjer bodo uspešnejši, bolj zadovoljni in vsi bomo veseli. Vemo, da ni vsem dano, da bi vse razumeli, zato jim dopustimo več možnosti. Ne moremo biti vsi zdravniki, pravniki, torej ne moremo vsi končati univerze.
Zato ni smiselno pustiti otroka v gimnaziji, če ima več negativnih ocen in jih iz dneva v dan le popravlja ali poskuša popraviti. Vprašati se tudi morate, dragi starši, če je pametno, da vaš otrok konča gimnazijo s samimi dvojkami. Kakšen je potem smisel splošnega izobraževanja, če vedno lovimo le minimalni standard znanja?
Veste, le ni vedno vsega kriva šola. Vsi se moramo potruditi, da tem mladim dušam omogočimo čim lepšo prihodnost. Še vedno sem mnenja, da je družina tista prva, kjer se morajo pogovarjati o problemih, se kdaj skregati, postaviti otroka na realna tla, mu izklopiti računalnik, če se ne uči ter iz njega potegniti največ kar lahko. Če pa vidimo, da na noben način ne gre, pa moramo poiskati nove rešitve.
Današnja tema razmišljanja je takšne narave, da bi lahko o njej pisal, še pisal in še več pisal. Ker pa vem, da bralci radi berete krajše prispevke pa bom na tem mestu zaključil.
Če ste iz zgornjega malo zmedenega razmišljanja razbrali kaj pozitivnega, sem dosegel svoj namen.
Peter
torek, 15. januar 2008
Vse zastonj, vse zastonj! #1
Najbrž ste že prebrali, da je bila v soboto, 12. 1. 2008, premiera gledališke predstave Vse zastonj, vse zastonj!
Ne vem, če sem pravi človek za pisanje kritike, pa vendar si bom drznil ravno to. Prepričan sem, da je ustvarjalcem uspelo vse tisto, kar so načrtovali. S predstavo so želeli opozoriti na nekatere aktualne teme v našem in širšem okolju ter obiskovalcem obenem ponuditi dobro zabavo in sprostitev.
Ponavljam, popolnoma jim je uspelo in še več. V dobrih dveh urah so poskrbeli za polno mero smeha, zabave in redkokaterega gledalca so ob gledanju pustili popolnoma hladnega. Poleg smeha nam lahko gledališka predstava na humoren način vsiljuje razmislek, v kakšni družbi živimo ter dokazuje, da so včasih človekove moralne norme močno na kocki, sploh če gre za preživetje ter da prilika še iz tako poštenega človeka lahko naredi tatu...
Mogoče (čeprav dvomim) sem malce pristranski, kajti tri od igralcev sem že poznal in so mi bili nekateri prizori ravno zaradi tega še bolj zabavni. Malo sem trepetal zanje, a je bilo vse odveč.
Ostali del igralske zasedbe pa smo lahko spoznali na after partyu, ki se je vršil v Lovskem domu Šmarje. Tudi tam je bilo super. Podrobneje o tem ne bom pisal. Od doma sem šel v soboto ob 16-ih in se vrnil v nedeljo ob 15-ih.
Tole ocenjevanje mi ne gre dobro od rok, zato bom dodal samo še tole: Hvala vsem ustvarjalcem, da ste nam popestrili sobotni večer. Bili ste fantastični. Verjamem, da je v to bilo vloženega veliko dela, truda in najbrž tudi odrekanja. Naj vas to ne ustavi pri novih podobnih podvigih, kajti vedite, publika ima vedno prav! In tokrat publika visoko v zrak dviga palec in kliče po še!
Če si predstave zaradi takšnega ali drugega razloga niste uspeli ogledati, nič hudega. Niste edini, kajti tudi šmarski župan ni dobil karte, saj je bilo vse razprodano. In to je garancija, da bodo predstavo še ponovili.
Peter
P.S. Slike in filme bom nalepil naknadno, če jih seveda dobim. Janez upam, da si prebral! :)
Ne vem, če sem pravi človek za pisanje kritike, pa vendar si bom drznil ravno to. Prepričan sem, da je ustvarjalcem uspelo vse tisto, kar so načrtovali. S predstavo so želeli opozoriti na nekatere aktualne teme v našem in širšem okolju ter obiskovalcem obenem ponuditi dobro zabavo in sprostitev.
Ponavljam, popolnoma jim je uspelo in še več. V dobrih dveh urah so poskrbeli za polno mero smeha, zabave in redkokaterega gledalca so ob gledanju pustili popolnoma hladnega. Poleg smeha nam lahko gledališka predstava na humoren način vsiljuje razmislek, v kakšni družbi živimo ter dokazuje, da so včasih človekove moralne norme močno na kocki, sploh če gre za preživetje ter da prilika še iz tako poštenega človeka lahko naredi tatu...
Mogoče (čeprav dvomim) sem malce pristranski, kajti tri od igralcev sem že poznal in so mi bili nekateri prizori ravno zaradi tega še bolj zabavni. Malo sem trepetal zanje, a je bilo vse odveč.
Ostali del igralske zasedbe pa smo lahko spoznali na after partyu, ki se je vršil v Lovskem domu Šmarje. Tudi tam je bilo super. Podrobneje o tem ne bom pisal. Od doma sem šel v soboto ob 16-ih in se vrnil v nedeljo ob 15-ih.
Tole ocenjevanje mi ne gre dobro od rok, zato bom dodal samo še tole: Hvala vsem ustvarjalcem, da ste nam popestrili sobotni večer. Bili ste fantastični. Verjamem, da je v to bilo vloženega veliko dela, truda in najbrž tudi odrekanja. Naj vas to ne ustavi pri novih podobnih podvigih, kajti vedite, publika ima vedno prav! In tokrat publika visoko v zrak dviga palec in kliče po še!
Če si predstave zaradi takšnega ali drugega razloga niste uspeli ogledati, nič hudega. Niste edini, kajti tudi šmarski župan ni dobil karte, saj je bilo vse razprodano. In to je garancija, da bodo predstavo še ponovili.
Peter
P.S. Slike in filme bom nalepil naknadno, če jih seveda dobim. Janez upam, da si prebral! :)
petek, 11. januar 2008
Stava
Če me boste marca videli na avtobusu ali celo na vlaku, potem sem izgubil stavo. Kazen pa je, da se 1 teden ne smem vsesti v (svoj) avto ali kakorkoli voziti z njim.
Prepričan sem, da mi bo uspelo, in da moja rdeča puščica ne bo samevala cel teden.
Peter
Prepričan sem, da mi bo uspelo, in da moja rdeča puščica ne bo samevala cel teden.
Peter
Naročite se na:
Objave (Atom)