Na kolesu

Danes popoldne sva z bratrancem kolesarila po Savinjski dolini. Že kar nekaj časa me je spravljal, naj grem z njim na bicikl, in samo zaradi njegove tečnobe ter vztrajnosti sem popustil in ne boste verjeli, niti malo mi ni žal. Torej Marko, hvala, ker si včasih tečen, čeprav ti v nekaterih primerih kljub vsemu še vedno svetujem, da prej odnehaš.

Dodobra sva se prepotila pri vzponu na Hom (sliki sta narejeni na vrhu) in potem dodobra ohladila pri spustu po gozdni poti.





Sedaj se počutim kot prerojen. Torej, v kratkem grem spet na kolo.

Peter

Na polno!!!

Pred kratkim je naš prijatelj Aleš ustanovil športno-kulturno društvo "Na polno!" (stran je še v izdelavi), ki bo skrbelo za polno preživljanje prostega časa. Naj se pohvalim, da sem postal polnopravni član z vsemi obveznostmi in seveda tudi prednostmi, ki jih prinaša članstvo.

Savinjska sekcija društva je v nedeljo, 7. 10. 2007, organizirala pohod na Mrzlico in Kal. Zbralo se nas je 20 članov in simpatizerjev in preživeli smo fenomenalno popoldne. Če rečem na kratko smo preživeli nedeljo na polno. Nekateri se med sabo še nismo poznali in takšne športno-zabavne prireditve so kot nalašč za sklepanje novih poznanstev, morda tudi simpatij.

Pripravili smo vam nekaj slik medtem ko bom intevju, ki sem ga posnel na Mrzlici, dodal kdaj drugič, ko uredim posnetke.
Zbrali smo se v Žalcu, saj so nekateri prišli iz Ljubljane, s Koroške, iz Šmarja ter okolice. Potem smo se odpeljali do Špajzerja, kjer smo pustili jeklene konjičke, ter zagrizli v kolena. Še pred začetkom pa je Katja (na sliki) od nas zahtevala, da si napolnimo pesti s sveže pečenimi bučkami. Nekaterim je kmalu za tem že pasal hmeljni napitek.


Pot se je nadaljevala strmo navzgor proti Mrzlici. Vmes smo naredili nekaj kratkih postankov za duše, ki nimajo dovolj kondicije ali pa za "kratko osvežitev".








Pri koči smo malo posedeli, poklepetali, se nekateri spoznali ter popili kakšen čaj.








Potem smo se osvojili še vrh, od koder je lep pogled na kočo ter naredili še skupinsko fotografijo.




Sledil je spust na Kal, kjer nas je čakala odlična enolončnica, zunaj pa smo še posedeli, nekateri pa smo zaigrali borbeni nogomet. Spodaj vidite še eno skupinsko.


Tole pa je glava društva (beri naš predsednik), ki se vneto trudi za svoje člane ter nam omogoča, da se imamo fajn. Ujeli smo ga pri dogovarjanju za silvestrovanje v okviru društva. Podrobnosti ne smem izdati!


Pozno popoldne pa smo se lepo utrujeni in zadovoljni, saj smo naredili nekaj dobrega za dušo in telo, odpravili v dolino ter se v Šempetru ustavili še na kavi.


Člani in simpatizerji društva spoštujemo naravo ter poskušamo živeti z njo. Tule je ena slika jesenske narave.


Še pozdravček in povabilo, da se vidimo kmalu.


Še povabilo (brez vednosti predsednika, a po moje ne bo imel nič proti). Vsi resni in tisti, ki se želite imeti fajn, ste povabljeni v društvo. Več informacij boste dobili na spletni strani društva (ki še ni dokončana), nekaj preteklih aktivnosti pa si oglejte na Borčijevem blogu.

Peter

Moj filmski debut

V kino prihaja najnovejši film, v katerem sem jaz odigral eno glavnih vlog. To je moj filmski prvenec, sedaj pa me zanima ali bom nominiran za Zlato malino ali Oskarja?



Peter

Pariz #2

Prejšnji prispevek sem zaključil v moji sobi 102, kjer se je kljub zabavi tudi nekaj ur spalo. V hotelu je bil zelo vesten varnostnik (črn seveda), ki ni dopuščal niti malenkosti razposajenosti in je vsak zametek zabave zatrl že v kali.
Naslednje jutro smo se bolj ali manj naspani zbudili, se odpravili na obilen zajtrk, kar v Franciji ni ravno pogosto, in nato zopet v mesto. Vozili smo se malo z metrojem, malo z avtobusom. Pred nami je bil ogled trga Vendome, Latinske četrti, Saint Germaina, univerze Sorbona, trga Concorde z obeliskom, Elizejskih poljan, kjer stoji znani slavolok zmage, otoka na Seni-Ile de la Cite s stolnico Notre Dame, Sainte Chapelle, Sacre Couer, ogled muzeja Louvre (kjer hranijo znamenito sliko Leonarda da Vincija, Mono Liso), Mont Martra in na koncu zvečer še sprehod po Pigalu. Težko je napisati vse, kar smo imeli možnost videti in pobliže spoznati, zato bom raje nanizal nekaj slik in filmov.

Zjutraj je večina težko vstala, vid pa se je že popravil, saj so včeraj zvečer nekateri, zaradi množice ogledov in novih informacij seveda, videli takole.


Prehodili smo kar precej in utrujenost je bila očitna.


Videli smo mnogo. Nekakšna zenica Pariza je katedrala Notre Dame, ki je arhitekturni biser in pred katero najdemo ničelno točko Pariza, od katere so merjene vse razdalje v celotni Franciji (point zéro des Routes de France). Okoli katedrale lahko najdete slikovite uličice, ki so polne restavracij, v katerih si lahko kosilo privoščite že od 15 € dalje. Nekateri so se sladkali s "tipičnimi" francoskimi sladicami. Glede na barve le-teh sem pričakoval kasneje kakšne probleme, a jih k sreči ni bilo.



Nato smo se odpravili v Latinsko četrt, kjer kraljuje že zgoraj omenjena univerza. Četrt je polna študentov in ljudi, ki sem pridejo na pijačo, na čvek ali pa na kosilo. Vmes smo se sprehodili čez enega od mnogih mostov, ki so polni uličnih umetnikov, ob Seni pa lahko vidimo tudi majhne knjigarne in pa prodajalce starin. Dekleta so pozirala nam in pa tudi ostalim mimoidočim, saj nas nihče ni poznal...




Popoldne je sledil ogled Louva, o katerem pa raje ne bi zgubljal besed. Mnogo več sem nakladal v filmčkih... :)







Nekateri s(m)o imeli umetnosti dovolj že čez dobro uro. Eni so se odpravili ven na zelenico pred muzej, kjer so počivali, dokler jih mladi domačini (skupaj so na zadnji sliki) niso izzvali v nogometu. To je bil za fante neprecenljiv dogodek, rekli so takole: "Nogomet pred Louvrom - PRICELESS!" Kakšen je bil izid pa ne vem. Aja še to, med našim obiskom Pariza se je v mestu odvijalo Svetovno prvenstvo v ragbiju, a so se vseeno raje pomerili v nogometu. :)




Ljubitelji kave pa smo se odpravili v enega od mnogih Starbucks caffejev, kjer smo lahko privoščili široko paleto različnih okusov kav, čajev in drugih pijač. Mogoče niste vedeli, gre za največjo mednarodno mrežo kavarn na svetu, ki ima v lasti več kot 10000 lokalov.



Sledili so ogledi po mestu. Nekateri so bili zainteresirani, drugi pa so raje pozirali. Sami boste ugotovili, na koga je to letelo. :)




Pozno popoldne pa je sledil ogled bolj razvpitega dela mesta, kjer najdete mnogo zabave, sploh, če ste osamljeni ali si želite takšnih in drugačnih užitkov. Mene so ujeli pred znanim objektom. :) Vstopnine si nisem privoščil, saj se začne šele nekje pri 100 €. Spodaj imate še enega izmed utrinkov iz izložbe. Čemu služi pa ugotovite sami.



Nato smo si v tem delu mesta privoščili večerjo v restavraciji, katere lastnik prihaja iz Bosne. Pričakovali smo kakšne "domače" jedi, a smo dobili piščančji cordon bleu. Tisti, ki me poznate, veste, da ne jem perutnine in sem zrezek odstopil najbolj lačnemu med dijaki.






Na hribčku nad tem delom mesta stoji katedrala Mont Martre in v njeni bližini Pigal, ki je shajališče pesnikov, slikarjev, boemov. Tu se človek počuti kar nekako domače, gre pa za bolj nevarni del Pariza. Pred vzponom, so se mladi in mladi po srcu popeljali s pravljičnim vrtiljakom. Prva je bila na njem naša vodnica.


Pod cerkvijo se zbirajo ljudi različnih starosti, ki na stopnicah uživajo v glasbi, klepetu ali pijači. Zopet eden od krajev v mestu kamor morate obvezno peljati punce, ljubice ali žene...





Utrujeni smo odšli nazaj v hotel. Spodnja slika dokazuje, da imajo ženske (bolj natančno Šmarsko-Savinjska naveza) več energije kot moški, ki smo popadali v svoje postelje in zaspali kot ubiti. :)


Peter

Prevodi

Dobil sem nek že nekdaj dobljeni email s tole vsebino.

Evropska unija zahteva prevode za vse:

Josipa Lisac = Josephine The Fox
Pika Božič = Dot Christmas
Neda Ukraden = Noyes Stolen
Slobodan Milosević = Freeday Soapfucker
Jože Potrebuješ = Joe Needsome
Miša Molk = Silent Mouse
Ivana Šundov = Eve Pulp Fiction's
Edi Pucer = Eddy The Cleaner

Naj še kdo prevede v nemščino ali španščino.

Peter

Pariz #1

Obljuba dela dolg pravijo. V Parizu sem dijakom obljubil, da bom naredil nekaj objav o maturantski ekskurziji 4.a. In tukaj je prvi del.

Začelo se je v sredo, 12. 9. 2007, ob 17.00, ko smo krenili z modernim 44-sedežnim avtobusom izpred dvorane Zlatorog (zanimiv začetek, a ne) v Celju. Na avtobusu se je zbralo 17 dijakinj in dijakov ter seveda moja malenkost (zadnji del avtobusa), po Sloveniji pa smo pobrali še 20 ostalih gostov (sprednji del avtobusa), ki so šteli od 20 pa vse do skoraj 60 let. Vodila nas je Mateja s turistične agencije Palma. No, toliko za začetek.

Še nekaj moram dodati. Dobil sem več kot 2500 slik in ogromno filmov in lahko verjamete, da sem se kar nekaj časa prebijal skozi vse te slike in s težavo izbral nekaj zanimivih. Avtorji slik in filmov smo vsi iz zadnjega dela avtobusa.

Da smo se lažje šteli in videli, smo bili vsi odeti v roza barvo, vse od spodnjic pa do majčk. Če ne verjamete so dokazi tule spodaj.



Kaj kmalu je na avtobusu postalo vroče in kmalu so se začele širiti vonjave, od katerih so se nam zaredili zajci. Ne sekirajte se, če tega niste razumeli.
Na dve uri smo se ustavljali, da smo si malo pretegnili noge in razmigali kosti, se malo osvežili, nekateri pa so nahranili svojega raka. Slika je iz Nemčije.


Na avtobusu je noč minila kot bi mignil. Vrteli so nam neke napol dolgočasne filme, tako da smo se lahko naspali. Drugo jutro pa prihod v nekajmilijonski Pariz, ki ga vsako dopoldne in popoldne zajame prometna gneča, ki te lahko stane tudi nekaj ur. Ampak kot pravi Parižani se nismo sekirali. Malo smo se vozili po Parizu in z napol odprtimi usti opazovali lepote tega mesta. Na sliki je stara opera ter dva posnetka rozastih pred Eifflovim stolpom.




Potem smo se počasi odpeljali do hotela na obrobju mesta, kjer smo se nastanili v sobe, osvežili in nato smo se z metrojem, menda najstarejšim v Evropi, odpeljali v mesto. Aja pomemben podatek sem zatajil. Dobil sem sobo 102. Saj poznate Plestenjakovo pesem, a ne? Več o tem v nadaljevanju.
V mestu smo si ogledali muzej invalidov ter veliko kapelo, v kateri je Napoleonova grobnica. Muzej invalidov skriva mnoge vojaške skrivnosti, od srednjega veka pa vse do konca druge svetovne vojne.






"Rdeči bik" je bil malo utrujen, a je imel vseskozi vse pod kontrolo.


Nekateri so bili zelo navdušeni nad Parizom (prva slika), nekatere pa so že prijemali krči v nogah (druga slika). Seveda je bilo naporno, bolj kot nogomet.



Opravil sem tudi prvega od mnogih intervjujev.


Nato je sledil podvig za 18 rozastih duš. Povzpeli smo se na eno največjih znamenitosti, seveda gre za 324 metrov visok Eifflov stolp, za katerega nekateri pravijo, da je najgrša stvar v Parizu in da so zelo radi na njem, saj je to edini prostor v celem mestu, s katerega se Eifflovega stolpa ne vidi. Je pa od zgoraj odličen razgled na celo msto. Zgrajen je bil ob svetovni razstavi in namarevali so ga porušiti 20 let kasneje, a se to ni zgodilo. Vsakih 10 let ga je treba prebarvati, kar počnejo alpinisti in porabijo kar nekaj barve (pozabil sem koliko - slišalo se je ogromno).








Ko smo se spustili se nam je zgodilo tole...


Sledila je vožnja z ladjo po Seni. Peljali smo se pod več kot dvajsetimi mostovi ter opazovali okolico, tudi osvetljen stolp in ostale znamenitosti. Bilo je zelo romantično...


Potem smo se vrnili v hotel. Zabava se je nadaljevala tudi malo čez polnoč, seveda v sobi 102. Kot poje Plestenjak: Hotel, soba 102, vse kar se ne sme... :) Za odejo (pardon, mislil sem idejo) se zahvaljujem kolegu Babiču... :)




Toliko za danes...

Peter