Morje 2008

Dopust na morju je za mano in spet se počasi navajam na običajne podopustniške dneve doma. Kaj veliko o morju ne bom pisal, nekaj bi se pa vseeno spodobilo.

Maja, Katja, Pero in jaz (stalna ekipa) smo se odpravili v Savudrijo, kjer smo imeli najet apartma za 8 dni. Začetek je bil poln pričakovanj, veselja in dobre volje. Prispeli smo malce prepozno, zato se takoj nismo mogli vseliti. Zapeljali smo se proti Zambratiji, kjer smo slučajno našli najboljšo picerijo daleč naokoli. Imenuje se Maruzzella. Strežejo odlične pice, še posebej dobra pa je pica z morskimi sadeži. Po jedi je prišla natakarica in ponudila grapo ali medico na račun hiše. Seveda Savinjčan ne bi bil to, če ne bi izkoristil prilike. Bilo je močno kot pes...

Potem smo se vselili, očistiti smo morali mojo brivsko peno, ki se je izlila med vožnjo ter odšli na plažo. Žal pa nam je bodoča mamica zažela zbolevati in že drugi dan smo jo morali urgentno peljati v bolnišnico Izolo, kjer je bila do konca našega dopusta. Tako smo ostali žal trije. Jaz sem izgubil policajko, ki mi je pred dopustom obljubila, da bo vsako jutro hodila z mano plavati in pa morebiti še teči. Ostala dva dopustnika sta bila bolj zaspane sorte, saj sta spala do 10-ih dopoldne, kar je bilo še vedno precej zgodaj zanju.
Budno smo spremljali dogajanje v izolski bolnišnici in jo seveda obiskovali ter vseskozi držali pesti zanjo. Kljub vsemu pa smo si privoščili počitnice, kolikor se je pač dalo.
Ugotovili smo, da sem preveč nežna dušica in se hitro zlomim. V trgovini smo nabavljali in pred nami so bili Nemci. Midva s Perotom sva se začela meniti po nemško, ko smo prišli na vrsto sem trgovko pozdravil Guten tag. Seveda je od takrat dalje z nami govorila nemško: Brauchen Sie eine Tasche? Nein, danke. Po tem odgovoru se nisem mogel več zadrževati, kajti kmalu bi izbruhnil v smeh. Povedal sem ji, da smo Slovenci in ona se zadere sodelavcu v trgovini (slišali so tako in tako vsi): Pravijo se Njemci, a neznaju njemački. :) Znamo že, ampak smo preveč pošteni. :)
Čez vikend smo imeli obisk, ki smo ga bili zelo veseli. Šli smo malo v Umag, igrali tenis, plavali, se sončili, pili in se fajn imeli.

Spoznali smo našo severovzhodno zvezdo, ki se je večji del dopusta sončila topless in pustila močnim sončnim žarkom, da ji "masirajo" predele, kamor sonce ponavadi nima vstopa. Spoznali smo Andreo, našo natakarico ob plaži, ki nam bo ostala v lepem spominu.
Prvič v življenju (čeprav menda sploh ni težko) sem podkupil Hrvata. Zadnji dan smo namreč parkirali, brez da bi plačali parkirnino, saj tistega gospoda takrat ni bilo blizu, oziroma namerno smo ga "spregledali". Maja je šla čez nekaj ur po nekaj stvari v avto in tip pride ter se prične dreti nanjo. Od nje je zahteval lastnika avta. Seveda sem odšel tja, kjer mi je tip težil, da smo prišli že ob 8.15, bolj kot sem mu dopovedoval, da smo takrat še spali, manj mi je verjel. Grozil je s policijo, pajkom, 1000 kunami minimalno ipd.
Nato sem ga vprašal koliko stane parkiranje in mi reče 40 kun. Toliko seveda nisem bil pripravljen plačati zato sem ga vprašal, če kaj pije, in če bo pivo. Tip odpre priročno beležnico in reče daj za pivo. Dam mu 15 kun in ga zadovoljim ter utišam. :) Pa ne samo to, reče mi: Ako stigne policija, šaljite jo kod mene, da jim kažem, da ste "naplatili". Postal je naš "odrešitelj". :)

Med dopustom smo se obnašali dopustniško. Zdaj si lahko mislite kar si želite. Pero je na morju "ponovno iznašel" pesem Nikotin, ki je nehote postala naša himna, saj jo je vrtel mininimalno 100-krat. Vse mu je oproščeno. :)

Tako nekako je minil dopust in treba se je bilo vrniti v precej mrzlo Savinjsko. Fajn je blo (75/100). :)

Aja še to: S Katjo se je vse lepo izteklo. JUPIII!

Sedaj pa še nekaj "filmskih" užitkov.



Peter