nedelja, 28. oktober 2007

Bonjour, Hola, Grüß Gott, Ahoj

Sporočam vam, da bom nekaj časa odsoten, ker se danes službeno odpravljam preko Francije v Španijo, potem z letalom nazaj v Slovenijo (samo za nekaj ur) ter nato s prijatelji skozi Avstrijo na Češko, da vidimo, če še vedno točijo tako dobro pivo...

Torej čaka me zelo naporen podaljšan teden. Po prihodu domov pa upam, da vam v sliki in besedi pokažem kakšen utrinek.

Peter

petek, 26. oktober 2007

Lire namesto evrov

Popoldne sem govoril s sestro, ki mi je vsa razburjena povedala, da ji je danes v eni trgovini v Žalcu trgovka vrnila 500 lir namesto 2 evrov. Ko mi je pokazala kovanec, sem ga primerjal z evrskim in res je težko opaziti razliko.
Ker 2 € ni več majhen denar, svetujem pozornost, saj jih enostavno spregledamo.

Tule imate še novico o tem.

Za primerjavo pa še dve sliki.
Najprej primer 500 italijanskih lir.


Bivša italijanska valuta pa ni edina s katero lahko zamenjamo evro. Podobna sta še nova turška lira in tajski baht.


Torej previdnost tudi pri kovancih ni odveč.

Peter

torek, 23. oktober 2007

Komentar

Včeraj sem bil na svojem blogu prvič prisiljen narediti tisto, za kar sem predvideval, da mi na blogu ne bo potrebno nikoli storiti.

Že na začetka svojega pisanja sem si rekel, da nikoli ne bom brisal nobenega komentarja in tega tudi sedaj nisem naredil. Sem jih pa pri prejšnjem prispevku onemogočil, saj me je zmotil en komentar, ki me je spominjal na neko temnejše obdobje zgodovine. Smešno je le, da direktno sploh ne govori o meni, ampak navaja neka imena, ki sem se jih odločil pozabiti. Mogoče vam kdaj celo zaupam, o čem trenutno govorim. :)

Opravičujem se tistim, ki ste včeraj komentirali, zato pišem tole, tako lahko svoje mnenje o prejšnjem prispevku napišete kar tukaj.

Morda je pa to še en dokaz, da se lahko poezija razlaga na mnoge načine, in da je na prvi pogled zelo jasna zadeva lahko še kako meglena.

Peter

ponedeljek, 22. oktober 2007

Strah me je

Strah me je,
da bi te zopet srečal
in morda spet vzljubil.
Želim si tega,
a ne bom priznal,
saj veš kakšen sem.
Hočem te imeti
pa čeprav mi je težko
se spremeniti.

Morda bova kdaj spet eno,
morda si bom kdaj uspel priznati,
da te nikoli nisem prenehal imeti rad.


Peter

nedelja, 21. oktober 2007

Aktualno

Prekleta mafija rdeča! :)

Peter

Naročen umor?

Zgodilo se je danes. Ura je bila nekje med drugo in četrto ponoči, ko me med spanjem za mojo desno ramo zagrabi neka roka. Potiska me še bolj v posteljo, počasi postane boleče, skoraj neznosno, trenutek zatem mi pred obraz približa blazino ter me začne dušiti. Postane me prekleto strah, začnem se braniti z vso silo in nekaj kasneje se prebudim ves prepoten. Posteljo sem popolnoma razmetal, tako rjuho kot sosednjo blazino in oddejo. Ko se prebudim se nisem takoj upal obrniti, kajti imel sem občutek, da potencialni morilec še vedno stoji za mano.

Nato se obrnem...
... zadaj ni bilo več nikogar.

Oddahnem si!

Po zelo zelo dolgem času me je tlačila mora. Sedaj razmišljam, kdo bi lahko to bil? Nikogar si ne morem predstavljati v tej vlogi. Izgleda, da imajo možgani med spanjem dovolj domišljije za kaj takega.

Peter

sobota, 20. oktober 2007

Poker

Včeraj, Maribor. Fešta. Poker, Texas Hold’em.
Dealer, small blind, big blind, check, call, raise, fold, bet, all in, win. Denar. Vzponi, padci.
Pijača, hrana. Mesto, zabava, ženske, valovanja, glasba. Odklop.
In nenazadnje še Neđad.

Fajn je blo!

Peter

četrtek, 18. oktober 2007

Ustavil me je

Danes so me po nevem kolikšnem času ustavili policaji, če sem natančnejši je bil samo en policist. Zgodilo se je na poti domov, tam kjer nikoli ne stojijo, saj je promet okrog 18-ih zelo redek.
Še bolj čudno pa je bilo, da je bil s civilnim avtom in čisto sam. Rekel je, da je kontrola prometa, pogledal dokumente, mi jih vrnil ter rekel nasvidenje.

Čudno, da mu nisem kaj jezikal (ker včasih mi kar uide kaj), najbrž ne zato, ker sem se malo prej pogovarjal po telefonu in sem najprej mislil, da me je ustavil zaradi tega.

Peter

sreda, 17. oktober 2007

Koga boš volil?

Ne mine dan, ko me vsaj eden ne bi vprašal koga bom volil. Nekaterim povem, koga bom, drugim spet ne, odvisno od sogovornika in seveda pogovora. Na blogu ne bom izdal za koga bom v nedeljo oddal svoj glas, saj na nikakršen način ne želim delati reklame nikomur, kajti je v končni fazi so le politiki in njihova naloga je, da si sami delajo, dobro ali pa slabo, reklamo.

Po eni strani mi je popolnoma vseeno, kdo je predsednik, itak je to še en človek, ki v bistvu nima nevem kakšne pomembne funkcije in brez katerega bi država lahko preživela. Če bi želeli živeti brez predsednika, bi morali seveda najprej spremeniti ustavo. Tudi sedanjega predsednika redko vidimo (kar nekaterim celo ustreza) pa vseeno kljub vsemu vse (nekako že) funkcionira.

Danes sem eni sogovornici zastavil vprašanje: "Misliš, da je napočil pravi čas za predsednico?" Odgovorila mi je, da bi sicer volila žensko, a nima prave izbire.

V nedeljo bomo videli, če je bil naš favorit/ka izvoljen/a. Po moje bo potreben še drugi krog volitev.
In nenazadnje: Predsedniška kampanja je postala lahko dobičkonosna zadeva tudi za navadne smrtnike. Na stavnici bwin lahko stavimo.
V končni fazi je to le ena velika igra, v kateri smo za kandidate trenutno zelo pomembni državljani, čez kakšen mesec pa postanemo zopet samo državljani.

Peter

torek, 16. oktober 2007

En mal preveč

Danes sem že spet ugotovil, bolje rečeno potrdil tezo, da nekatere ženske preveč govorijo. Stereotip? Kaj pa vem?

Na kratko.
Gremo na pijačo. Prisede. Začne govoriti. Govori o vsem mogočem. Zanimiva debata. Še kar govori. Postane manj zanimivo. Govori dalje. Postane nezanimivo. Ne vemo kam bi gledali, kaj bo počeli, kaj bi odgovarjali, saj smo že pred 15 minutami izgubili rdečo nit pogovora. Ona še kar govori. Nato preneha in postane kar mučna tišina. Kot bi nekaj izgubili. Upamo, da bo spet kmalu začela govoriti...

Sicer je pa super bejba, premalo takih.

Peter

ponedeljek, 15. oktober 2007

Poskusimo z malim

Že pred kar nekja časa sem na internetu bral o današnjem dnevu, ko naj bi blogerji stopili skupaj in napisali, vsak na svoj način seveda, kaj o naravi, oziroma lepše rečeno okolju.
Ne bom lagal in govoril, kako dolgo sem se pripravljal na to temo, lepo pa je, da nisem pozabil. Težko je pisati o nečem, o čemer pišejo vsi. Lahko pa vsaj poskusim, sem si rekel.

Bloggers Unite - Blog Action Day

Veliko beremo o katastrofah, o neprimernem obnašanju človeka do narave, o izumiranju določenih vrst rastlin in živali, o vremenskih neprilikah ter ostalih temah povezanih s tem. V bistvu gre za pohlep. Človek si želi podrediti naravo, a ta mu spretno vrača. Žal so pri tem velikokrat najbolj prizadeti ravno nedolžni.

Tu bi lahko svojo debato nadaljeval, vendar je ne bom.

Kaj predlagam?

Začnimo po malem oziroma z malim. Vsak lahko na majhen način prispeva kamenček v mozaik.
  1. Ni nam treba ob vsakem nakupu kupiti plastične vrečke - lahko jo prinesemo s sabo.
  2. Ni se nam treba vsakih 200 m peljati z avtom - lahko bi šli peš.
  3. Ni nam treba vsak dan kupiti vode v plastenki - lahko v staro natočimo vodo s pipe.
  4. Ni treba, da nam v stanovanju gori 5 luči - če smo sami lahko 4 ugasnemo.
  5. Ni nam treba uporabljati starih potratnih žarnic - lahko bi kupili vsaj kakšno varčno.
  6. Ni nam treba prati brisač ali nekaterega perila po vsaki uporabi - včasih bi lahko nosili kaj dvakrat.
  7. Ni nam treba imeti v stanovanju 25 stopinj - lahko znižamo in se malo bolj oblečemo.
  8. Ni nam treba vseh električnih naprav imeti v stand by - lahko jih tudi popolnoma ugasnemo.
  9. itd.
Tu je samo nekaj varčevalnih ukrepov, s katerimi bi lahko tudi mali človek naravi vsaj malo omogočil, da zadiha. Večina izmed njih je zastonj. Razmislimo!

Official Google Blog: Today is Blog Action Day

Peter

nedelja, 14. oktober 2007

Dobrodošla na Karibih, ljubica

Tako je Jack Sparrow pozdravil Elizabeth, ko sta pristala na samotnem otoku, nekje sredi Karibov, in pila rum. Tisti, ki ste si ogledali enega ali več delov (zaenkrat) trilogije Pirati s Karibov, veste o čem govorim, drugim pa svetujem, da se pozanimate, saj vam ne bo žal.

Ravnokar sem prvič gledal prvi del z naslovom Prekletstvo črnega bisera in moram reči, da mi je ta del najboljši od vseh treh.

Sicer sem spremljal celo trilogijo na malo drugačen način. Najprej sem gledal drugi del Mrtvečeva skrinja, leto kasneje tretjega Na robu sveta in šele danes prvega.

Če jih razvrstim od najboljšega do najslabšega, si sledijo tako kot so bili posneti (prvi najboljši in tretji najslabši), še vedno pa so vsi trije super in povem vam, da sem vam jih splača pogledati, če jih še niste seveda.

Peter

sobota, 13. oktober 2007

Pariz #4

V prejšnjem prispevku smo se poslovili od velemesta. Pred nami je bila več kot 15-urna vožnja domov. Na poti se je zgodilo marsikaj. Nekaj utrinkov bomo popotniki delili z vami. Če še niste vedeli, ima Francija razdeljeno državo po številkah. Zadnji dve cifri na tablici nam povesta, v katerem kraju je bil registriran nek avto. Številka 75 pomeni, da je nekdo iz Pariza! To v Franciji veliko pomeni, saj se imajo Parižani za nekaj več.


Morda se kdo sprašuje, zakaj toliko objav? Zato, ker je težko na kratko povedati in prikazati vse v le nekaj fiksnih ali gibajočih slikah. Seveda ogromno posnetkov ni bilo uporabnih. Veliko jih je izgledalo takole.






Posneli smo mnogo tako imenovanih samovšečnih avtoportretov.






Sedaj pa se vrnimo na avtobus. Popotniki smo si na svoje načine krajšali pot. Eni so igrali karte, drugi so brali, tretji klepetali, četrti opazovali okolico skozi okno, cel avtobus pa je bil obsojen na poslušanje ene frekvence. Seveda govorim o Radiu Balkanc, ki je bil slabo glasbeno založen in nam je vsake 10 minut ponovno zavrtel isti glasbeni repertoar. Glavni DJ, ki ga boste spoznali po dveh kapah, je bil neutruden. Glasbene vložke je vedno popestril z intervjuji in aktualnimi oddajami. Pridružilo se nam je tudi nekaj poslušalcev s sprednjega dela avtobusa. :)










Sedaj pa šok. DJ je zaspal. Takoj smo vsi vedeli, kakšni so ti radijci ponoči. Nastavijo glasbo, sami pa spijo.


Tišina nas je vse potegnila v spanec in avtobus se je kmalu spremenil v mrtvilo.














Nekateri so si naredili zalogo, če bi med spanjem postali lačni. Mene pa so med spanjem vedno našli v kakšni kočljivi situaciji, zato vam kažem sliko, ko sem spal že na metroju.




Zjutraj smo se vsi prebudili in Radio Balkanc je nadaljeval z oddajami.




Sredi karavanškega predora, smo zapeli znano pesem in tako naznanili, da smo zopet v domovini.


Nekateri smo slikali ter snemali, vmes so bili krizni sestanki in zbiranje glasbenih želja, ki jih zgoraj omenjeni radio ponavadi ni uslišal.




Radio je nadaljeval z oddajanjem.




V popoldanskih urah smo prispeli v Celje, kjer smo si privoščili še eno, dve ali tri pijače.




V torek smo vsi rozasti bili oblečeni v originalne majice ter tako sporočali, da smo se imeli fajn, in vzbujali spoštovanje vseh na šoli.


Še nekaj imam za vas. Ekskluzivni intervju z DJ-jem našega radia:
"Namen radia Balkanc je bil, da nihče na avtobusu nebi spal! Vrteli smo raznovrstno glasbo, torej za vsakogar nekaj! Imeli smo veliko gostov, med njimi tudi Juvota! Radio je obstajal samo en dan, tako, da ga ne morete poslušati več!!"

"Kar se pa tiče samega maturantskega izleta, lahko rečem samo to, da so bili to najlepši dnevi v mojem življenju!"



Upam, da ste uživali v vseh štirih prispevkih, s katerimi sem poskušal pokazati, da je udeležba na maturantski ekskurziji še vedno obvezna za vsakega gimnazijca, in da je to eden od mejnikov po katerem si zapomnimo enega najlepših časov v svojem življenju.

Pa še to: Tudi jaz sem se imel super, s tem pa sem vam povedal VSE!

Vive la 4.a :)

Peter

petek, 12. oktober 2007

Četrti zadetek

Zadnjič sem naletel že na četrti zadetek na EuroBillTracker -ju (EBT). Gre za 20 evrski bankovec, ki je prišel s Ptuja, natisnjen pa je bil v Nemčiji v tiskarni Giesecke & Devrient (Germany - Munich/Leipzig).

persson 2007-09-27 16:28:05 Žalec 3310
2roman 2007-04-05 13:19:54 Ptuj 2288
Razdalja = 57 km, časovna razlika = 175 dni

Nekateri se mogoče spomnete tretjega, drugega in prvega zadetka.

Še nekaj moje najnovejše statistike.

Včlanjen: 2007-01-06
Žalec, Slovenija (3310)
Zadnji vpisani bankovec : 2007-10-12 12:19:34
Število zanimivih zadetkov : 4
Število vpisanih bankovcev : 586

Mednarodna lestvica : 5597
Državna lestvica : 128
Krajevna lestvica : 2

Vrednost vpisanih bankovcev : 13740 €
Povprečna vrednost vpisanih bankovcev : 23.45 €

Porazdelitev vrednosti bankovcev (prva številka je vrednost, druga št. vpisanih bankovcev, tretja pa vrednost vpisanih).
5 € 120 600 €
10 € 127 1270 €
20 € 296 5920 €
50 € 11 550 €
100 € 25 2500 €
200 € 2 400 €
500 € 5 2500 €

Peter

četrtek, 11. oktober 2007

sreda, 10. oktober 2007

Pariz #3

Pred nami je bil še zadnji dan v Parizu. Zjutraj smo najprej naložili potovalke na naš avtobus in se z metrojem odpeljali v mesto, kjer smo si ogledali Centre Pompidou. Prva slika je narejena pred hotelom, druga pa v omenjenem centru.




Za mojim hrbtom so se norčevali iz mene. Kazen je bila neizogibna. :)


Na metroju vidiš marsikaj. Francozinje imajo poseben čut za modo. Na sliki vidite zanimivo torbico.


Potem smo se odpravili v nov del mesta (La Défense), kjer smo si ogledali nov slavolok in pa imeli 2 uri za nakupe v največjem nakupovalnem cestru v Evropi. Nekaj podobnega sem pred leti slišal že v Lizboni, a je veljalo za njihovega, tako da nikoli ne veš. :)






Nekateri so si namesto nakupovanja privoščili krajšo osvežitev.


Sledil je ogled Versaillesa, ki je svetovno znan po palači Château de Versailles in njenih vrtovih. Tu bi človek kar sedel, sedel, sedel in sedel... Še pred tem sem posnel dva intevjuja.




















Vmes smo izvedli obvezno štetje, ki je izgledalo nekako takole. Manjkali so Klara, Miha, oba Roka, Dejan in Mitja. Seveda so sledile sankcije.


Aja še to, men in (skoraj) black ob prihodu v Versailles in nekje vmes, ko so izvajali neke manevre.




Po odhodu z vrtov sem na skrivaj posnel prekupčevanje s ptiči in Eifflovimi stolpiči. Črni trg deluje tudi v Franciji.


Po ogledu gradu in vrtov smo si privoščili pravo francosko kosilo (razen pice, ki vidite da je zelo velika) ob kozarčku pravega francoskega vina.










Francija je dežela vina in... (mmmmmmmmmmmmmmmm)


Po kosilu smo se veseli vrnili na naš avtobus ter se počasi odpravili proti domovini. Čakala nas je dolga pot, ki je minila zelo hitro, saj je bilo vzdušje na avtobusu odlično, ves čas nas je zabaval radio Balkanc, o katerem pa kaj več kmalu v zadnjem prispevku. Še vzdušje z avtobusa.


Tukaj pa je glavni DJ na radiu Balkanc.


Peter