Pred skoraj pol leta, natančneje 6. 1. 2007, sem se včlanil v veliko evropsko druščino s skupnim hobijem. Gre za spletno stran EuroBillTracker (EBT), ki je je mednarodna neprofitna skupina prostovoljcev, ki sledi Evro bankovcem po svetu. Vsak uporabnik vpiše v EuroBillTracker serijsko številko in kraj kjer je dobil bankovec. Iz teh informacij lahko dobimo informacije o razširjenosti po svetu, sledilne informacije, statistike in razne lestvice. Več si lahko ogledate na zgornji povezavi.
In kaj hočem povedati? Po skoraj šestih mesecih imam prvi zadetek. Moj bankovec je potoval v Ljubljano, kjer ga je po 129-ih dneh vpisala Niv€ska.
Kot zanimivost vam dodajam še nekaj statističnih podatkov o sebi.
Zadnji vpisani bankovec : 2007-05-31 16:07:56
Število zanimivih zadetkov : 1
Število vpisanih bankovcev : 241
Mednarodna lestvica : 8 364
Državna lestvica : 173
Krajevna lestvica : 2
Vrednost vpisanih bankovcev : 3 650 €
Povprečna vrednost vpisanih bankovcev : 15.15 €
Porazdelitev vrednosti bankovcev
5 € 66 330 €
10 € 54 540 €
20 € 114 2 280 €
50 € 4 200 €
100 € 3 300 €
Če želite se oglasite in mogoče se kje "srečamo"...
Peter
četrtek, 31. maj 2007
sreda, 30. maj 2007
Easy dan
Kako lepo je po daljšem času imeti en dan tako malo na easy. Začelo se je čisto običajno ob 7.10 z izdelavo gela za lase in kreme za roke, končalo pa okoli treh popoldne, zopet po pripravi novega gela in kreme. Govorim seveda o času, ki sem ga danes preživel v službi. Kasneje se seveda ni zgodilo nič pretresljivega, pogledat smo šli en piknik plac v Savinjski dolini, računali malo koliko mesa, zelenjave, kruha je potrebno nabavit za nekaj več kot 25 ljudi. Če ima kdo od vas ideje, koliko povprečen človek poje, potem mi povejte.
Zvečer sem se spravil malo za knjige. Ne boste verjeli, tudi jaz se kdaj pa kdaj kaj učim pa čeprav samo pol urce... :) Potem je sledil kratek sprehod in en turnirček Fife, v kateri je Barcelona končno (v nevem kolikem poskusu) premagala Newcastle. :)
Zdaj pa se odpravljam spat, še prej pa moram najti svojo budilko (beri gsm), ki sem jo bil prej nekje v bajti priklopil na elektriko, da se malo napapca.
Peter
Zvečer sem se spravil malo za knjige. Ne boste verjeli, tudi jaz se kdaj pa kdaj kaj učim pa čeprav samo pol urce... :) Potem je sledil kratek sprehod in en turnirček Fife, v kateri je Barcelona končno (v nevem kolikem poskusu) premagala Newcastle. :)
Zdaj pa se odpravljam spat, še prej pa moram najti svojo budilko (beri gsm), ki sem jo bil prej nekje v bajti priklopil na elektriko, da se malo napapca.
Peter
sobota, 26. maj 2007
Nedolžnost - kaj je že to?
K kratkem razmišljanju me je pripravil tale prispevek, kjer znane mlade in malo manj mlade dame razmišljajo (bolje rečeno ne razmišljajo) o izgubi nedolžnosti.
Saj ne vem, kaj naj si v bistvu mislim, a je normalno, da mladina že v tako mladih letih začenja s sexom in ostalimi posteljnimi aktivnostmi. Saj vem, da se je v najstniških letih težko upirati takšnim in drugačnim skušnjavam (v kasnejših letih se jim tako sploh ne upiramo več :)) in da s hormoni nabita mlada telesa in duše težko rečejo ne in še težje razmislijo o posledicah svojih dejanj. Rekli boste, kdo sem jaz, da sploh lahko moraliziram o teh stvareh? Prav imate: sem nihče, ki pač slučajno razmišlja o tem in nekaj pametuje, medtem ko sam ni bil skoraj nič boljši...
Razne ankete prikazujejo leta, ko mladina izgubi nedolžnost oziroma doživlja prve spolne izkušnje. Nekatere raziskave precej zavajajo, predvsem s terminom prva spolna izkušnja ali sex, kajti to lahko pomeni tudi marsikaj drugega kot pa pravi spolni odnos. Pod pojmom izguba nedolžnosti pa si ponavadi vsi predstavljamo eno in isto.
Spomnim se neke ankete, ki sem jo preletel že pred časom in v njej so ugotovili, da gre iz srednje šole več kot polovica fantov nedolžnih in približno 1/3 deklet. Torej bo res nekaj na tem, da je definicija sexa oziroma prve spolne izkušnje zelo široka...
Nevem sploh kako naj zaključim tole svoje razmišljanje in trenutno se sprašujem, kaj sem sploh želel povedati s tem prispevkom. V bistvu nič novega, le da se mi ne zdi primerno, da se že 12-letniki lizarijo po cesti in po šolah, brez da bi jim blo kaj nerodno, čeprav priznam, da mene osebno s tem nič ne motijo. Večina od teh tako ali tako želi pokazati svojim vrstnikom, da so frajerji in si s tem pridobivajo nekakšen ugled. Fante že razumem, deklet pa nekako ne. Mogoče sem že fosil stare šole ali pa se res staram.
Zaključil pa bom z besedami svoje že pokojne stare mame, ki mi je večkrat rekla: "Mi smo ga še bolj srali kot ga sedaj vi." Tu pa ostanem brez besed. Verjetno je res!
Peter
Saj ne vem, kaj naj si v bistvu mislim, a je normalno, da mladina že v tako mladih letih začenja s sexom in ostalimi posteljnimi aktivnostmi. Saj vem, da se je v najstniških letih težko upirati takšnim in drugačnim skušnjavam (v kasnejših letih se jim tako sploh ne upiramo več :)) in da s hormoni nabita mlada telesa in duše težko rečejo ne in še težje razmislijo o posledicah svojih dejanj. Rekli boste, kdo sem jaz, da sploh lahko moraliziram o teh stvareh? Prav imate: sem nihče, ki pač slučajno razmišlja o tem in nekaj pametuje, medtem ko sam ni bil skoraj nič boljši...
Razne ankete prikazujejo leta, ko mladina izgubi nedolžnost oziroma doživlja prve spolne izkušnje. Nekatere raziskave precej zavajajo, predvsem s terminom prva spolna izkušnja ali sex, kajti to lahko pomeni tudi marsikaj drugega kot pa pravi spolni odnos. Pod pojmom izguba nedolžnosti pa si ponavadi vsi predstavljamo eno in isto.
Spomnim se neke ankete, ki sem jo preletel že pred časom in v njej so ugotovili, da gre iz srednje šole več kot polovica fantov nedolžnih in približno 1/3 deklet. Torej bo res nekaj na tem, da je definicija sexa oziroma prve spolne izkušnje zelo široka...
Nevem sploh kako naj zaključim tole svoje razmišljanje in trenutno se sprašujem, kaj sem sploh želel povedati s tem prispevkom. V bistvu nič novega, le da se mi ne zdi primerno, da se že 12-letniki lizarijo po cesti in po šolah, brez da bi jim blo kaj nerodno, čeprav priznam, da mene osebno s tem nič ne motijo. Večina od teh tako ali tako želi pokazati svojim vrstnikom, da so frajerji in si s tem pridobivajo nekakšen ugled. Fante že razumem, deklet pa nekako ne. Mogoče sem že fosil stare šole ali pa se res staram.
Zaključil pa bom z besedami svoje že pokojne stare mame, ki mi je večkrat rekla: "Mi smo ga še bolj srali kot ga sedaj vi." Tu pa ostanem brez besed. Verjetno je res!
Peter
torek, 22. maj 2007
Cinque Terre
Predvčerajšnjim sem se vrnil s tridnevnega izleta po Italiji. Ogledali smo si deželico na jugovzhodu Ligurskega morja imenovano Cinque Terre, po slovensko bi ji lahko rekli Pokrajina petih dežel. Ime je dobila po petih obmorskih vasicah, stisnjenih med morje in okoliške hribe. Zaradi nedostopnosti je dežela ostala do današnjih dni nedotaknjena in skoraj nepokvarjena. Celotno območje spada pod narodni park in je razglašeno za Unescovo kulturno deiščino. Do pred nekaj desetletiji so
bile te vasice povezane z okolico le z morjem, danes pa skozi njih vendarle pelje ozka in slaba cesta ter železnica in jih (na žalost) povezuje z zunanjim zmoderniziranim svetom.
Naš izlet se je začel seveda v Celju, odkoder smo se z dvema avtobusoma odpeljali proti Italiji. Mi smo bili na avtobusu rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško in smo ga že na prvem daljšem postanku blizu Benetk "razbili". Tole moram seveda malo razložiti, da ne bo kakšnih pomot. Pri vzvratnem parkiranju je naš avtobus treščil v ogledalo drugega našega avtobusa, parkiranega za njim, in zadnja šipa se je razletela na tisoče koščkov. Potem, ko so nam šoferji za silo zakrpali luknjo, smo se odpeljali proti Bologni, kjer smo si ogledali eno najstarejših univerz v Evropi in seveda tudi center. Mesto se mi ni posebej prikupilo, saj je umazano in nič posebnega. V centru smo si privoščili kavo za 3 €.
Naš avtobus je moral nazaj v Slovenijo na popravilo in dobili smo italijanskega skupaj z brazilskim šoferjem Miguelom. Svet je pač majhen.
Sledila vožnja do Pietrasanta, kjer smo se nastanili v zanimive hotele (o tem raje kdaj drugič) in seveda odšli takoj spat. :)
Drugi dan je smo se po zgodnjem zajtrku, zopet s slovenskim avtobusom, ki je ponoči prispel v naš kraj, odpeljali proti pristaniškemu mestu La Spezia, odkoder smo se z ladjico odpeljali v 5 Terre. Peljali smo se mimo slikovitih vasic Portovenere, Riomaggiore, Manarola, Corniglia do Vernazza, kjer smo se prvič ustavili in si ogledali vasico ter Monterosso al mare, kjer je sledil drugi, daljši postanek.
Vsi ti kraji imajo hiše skoraj vklesane v hrib, postavljene ena zraven druge, saj so tako služile tudi kot obzidje pred vpadi z morja. Prebivalci so se (se še) preživljali predvsem s sadjarstvom, ribolovom, vinarstvom, gojenjem oljk ter pripravo raznih sadnih likerjev, zelo znan je "limoncino" z značilnim okusom po limoni. V teh vasicah lahko uživate (za primerno ceno seveda) v odlični italijanski kuhinji, morate pa poskusiti "pesta genovese", ki je odličen preliv za testenine. Ponujajo tudi kakovostna vina, že prej omenjene likerje in seveda še mnogo drugega. Pozabil sem omeniti, da so se poleg vsega naštetega preživljali tudi s piratstvom, tako da so z ognjem zvabili ladje, ki so plule proti Genovi, da so nasedle, jih pokradli in ob oseki izginili skozi skalnate luknje nazaj na varno.
Po prijetnem celodnevnem uživanju smo se z vlakom odpeljali nazaj do La Spezie in kasneje po ogledu mesta in krajšem nakupovanju vrnili v hotel.
Zadnji dan smo si ogledali še Parmo z zanimivo katedralo, ki je med drugim poslikana tudi z motivi izganjanja hudiča iz ženske, ter krstilnico. Sledila je degustacija parmezana, ogled Mantove ter seveda vožnja domov.
Če imate dva ali tri dni časa in če želite uživati vam ogled 5 Terra zelo priporočam. Meni ni žal in mogoče bom še kdaj obiskal te kraje, saj so odlični za polnjenje "baterij". Odmisliti morate le 8 evrske solate, italijansko čistočo in hitrost. Naužili pa se boste kulture, narave, zgodovine in odlične kave, kakršno znajo pripraviti samo naši zahodni sosedi.
Seveda dodajam še nekaj slik.
V svet smo se ponosno odpeljali z rokometaškim avtobusom, ki so nam ga "navijači" kaj kmalu razbili... :) Šoferji so ga le uspeli zakrpati.
Italijani pravijo, da je Univerza v Bologni ena najboljših v Evropi. Od znotraj pa izgleda takole.
Center Bologne, kjer smo pili eno cenejših kav daleč naokoli, sledilo pa je poziranje.
Samo glej in uživaj...
Pirati so pokradli ladje in ob oseki izginili skozi take luknje. Na spodnji sliki pa vidimo sodobnejšo luknjo, ki so jo naredili Italijani, da so povezali te slikovite vasice s civilizacijo in jim s to povezavo žal vzeli precej čara.
Peter
bile te vasice povezane z okolico le z morjem, danes pa skozi njih vendarle pelje ozka in slaba cesta ter železnica in jih (na žalost) povezuje z zunanjim zmoderniziranim svetom.
Naš izlet se je začel seveda v Celju, odkoder smo se z dvema avtobusoma odpeljali proti Italiji. Mi smo bili na avtobusu rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško in smo ga že na prvem daljšem postanku blizu Benetk "razbili". Tole moram seveda malo razložiti, da ne bo kakšnih pomot. Pri vzvratnem parkiranju je naš avtobus treščil v ogledalo drugega našega avtobusa, parkiranega za njim, in zadnja šipa se je razletela na tisoče koščkov. Potem, ko so nam šoferji za silo zakrpali luknjo, smo se odpeljali proti Bologni, kjer smo si ogledali eno najstarejših univerz v Evropi in seveda tudi center. Mesto se mi ni posebej prikupilo, saj je umazano in nič posebnega. V centru smo si privoščili kavo za 3 €.
Naš avtobus je moral nazaj v Slovenijo na popravilo in dobili smo italijanskega skupaj z brazilskim šoferjem Miguelom. Svet je pač majhen.
Sledila vožnja do Pietrasanta, kjer smo se nastanili v zanimive hotele (o tem raje kdaj drugič) in seveda odšli takoj spat. :)
Drugi dan je smo se po zgodnjem zajtrku, zopet s slovenskim avtobusom, ki je ponoči prispel v naš kraj, odpeljali proti pristaniškemu mestu La Spezia, odkoder smo se z ladjico odpeljali v 5 Terre. Peljali smo se mimo slikovitih vasic Portovenere, Riomaggiore, Manarola, Corniglia do Vernazza, kjer smo se prvič ustavili in si ogledali vasico ter Monterosso al mare, kjer je sledil drugi, daljši postanek.
Vsi ti kraji imajo hiše skoraj vklesane v hrib, postavljene ena zraven druge, saj so tako služile tudi kot obzidje pred vpadi z morja. Prebivalci so se (se še) preživljali predvsem s sadjarstvom, ribolovom, vinarstvom, gojenjem oljk ter pripravo raznih sadnih likerjev, zelo znan je "limoncino" z značilnim okusom po limoni. V teh vasicah lahko uživate (za primerno ceno seveda) v odlični italijanski kuhinji, morate pa poskusiti "pesta genovese", ki je odličen preliv za testenine. Ponujajo tudi kakovostna vina, že prej omenjene likerje in seveda še mnogo drugega. Pozabil sem omeniti, da so se poleg vsega naštetega preživljali tudi s piratstvom, tako da so z ognjem zvabili ladje, ki so plule proti Genovi, da so nasedle, jih pokradli in ob oseki izginili skozi skalnate luknje nazaj na varno.
Po prijetnem celodnevnem uživanju smo se z vlakom odpeljali nazaj do La Spezie in kasneje po ogledu mesta in krajšem nakupovanju vrnili v hotel.
Zadnji dan smo si ogledali še Parmo z zanimivo katedralo, ki je med drugim poslikana tudi z motivi izganjanja hudiča iz ženske, ter krstilnico. Sledila je degustacija parmezana, ogled Mantove ter seveda vožnja domov.
Če imate dva ali tri dni časa in če želite uživati vam ogled 5 Terra zelo priporočam. Meni ni žal in mogoče bom še kdaj obiskal te kraje, saj so odlični za polnjenje "baterij". Odmisliti morate le 8 evrske solate, italijansko čistočo in hitrost. Naužili pa se boste kulture, narave, zgodovine in odlične kave, kakršno znajo pripraviti samo naši zahodni sosedi.
Seveda dodajam še nekaj slik.
V svet smo se ponosno odpeljali z rokometaškim avtobusom, ki so nam ga "navijači" kaj kmalu razbili... :) Šoferji so ga le uspeli zakrpati.
Italijani pravijo, da je Univerza v Bologni ena najboljših v Evropi. Od znotraj pa izgleda takole.
Center Bologne, kjer smo pili eno cenejših kav daleč naokoli, sledilo pa je poziranje.
Samo glej in uživaj...
Pirati so pokradli ladje in ob oseki izginili skozi take luknje. Na spodnji sliki pa vidimo sodobnejšo luknjo, ki so jo naredili Italijani, da so povezali te slikovite vasice s civilizacijo in jim s to povezavo žal vzeli precej čara.
Peter
četrtek, 17. maj 2007
Pakiram
Za tri dni odhajam v Italijo v Cinque Terre.
Kaj več boste izvedeli v ponedeljek ali torek, ko se vrnem, seveda odvisno od utrujenosti.
Peter
Kaj več boste izvedeli v ponedeljek ali torek, ko se vrnem, seveda odvisno od utrujenosti.
Peter
torek, 15. maj 2007
Za zdravnika si vzemi čas!
Pred dobro uro sem prišel domov ves razjarjen, znerviran, utrujen, negativno nastrojen, tečen, zadirčen, tresoč, zehajoč itd. In to vse zaradi enega nedolžnega obiska pri zdravniku.
Naj na kratko opišem današnji primer iz naše (najbrž vsakdanje) medicinske prakse. Kot že najbrž veste (če spremljate blog) sem si pred dvema tednoma zvil gleženj in kirurg mi je naložil kontrolo pri osebnem zdravniku.
Že pred desetimi dnevi sem se moral naročiti za kontrolo in takrat sem dobil današnji datum, ura 15.30. Super se mi je zdelo, saj sem mislil, da prideš in si že na vrsti. A šok. Pridem v čakalnico (ob 15.25), v kateri sedi pet moških in 6 žensk, vsi vseskozi komentirajo, razlagajo eden drugemu, kaj komu manjka, en je imel raztrgano koleno, en tur na riti, gospa srednjih let ima probleme s srcem in vsi vsepovprek razlagajo svoje probleme in diagnoze. Malo je manjkalo pa bi tudi sam popolnoma padel v debato, a se me je zaradi čakanja lotila utrujenost in postal sem zaspan. Na stolu sedeč dremam in poslušam komentarje glede našega zdravstva, ki me iz minute v minuto bolj uspavajo. Zakaj se tako čaka, zakaj Bručan ne odstopi, zakaj nas naročijo tako na gosto, če vedo, da bo šlo počasneje...
Sčasoma mi začnejo komentarji presedati in se kar naveličam poslušanja, zato se začnem sprehajati po zdravstvenem domu gor in dol. In čudež nekaj čez pet me pokliče in končno sem bil sprejet, pregledan, dobil mazilo (ki sem ga seveda moral mastno doplačati) in adijo.
Največja ironija vsega pa je, da na vratih, ki vodijo k medicinski sestri piše tole: ZA ZDRAVNIKA SI VZEMI ČAS!!
Vzel sem si ga dobri dve uri in dočakal.
Peter
Naj na kratko opišem današnji primer iz naše (najbrž vsakdanje) medicinske prakse. Kot že najbrž veste (če spremljate blog) sem si pred dvema tednoma zvil gleženj in kirurg mi je naložil kontrolo pri osebnem zdravniku.
Že pred desetimi dnevi sem se moral naročiti za kontrolo in takrat sem dobil današnji datum, ura 15.30. Super se mi je zdelo, saj sem mislil, da prideš in si že na vrsti. A šok. Pridem v čakalnico (ob 15.25), v kateri sedi pet moških in 6 žensk, vsi vseskozi komentirajo, razlagajo eden drugemu, kaj komu manjka, en je imel raztrgano koleno, en tur na riti, gospa srednjih let ima probleme s srcem in vsi vsepovprek razlagajo svoje probleme in diagnoze. Malo je manjkalo pa bi tudi sam popolnoma padel v debato, a se me je zaradi čakanja lotila utrujenost in postal sem zaspan. Na stolu sedeč dremam in poslušam komentarje glede našega zdravstva, ki me iz minute v minuto bolj uspavajo. Zakaj se tako čaka, zakaj Bručan ne odstopi, zakaj nas naročijo tako na gosto, če vedo, da bo šlo počasneje...
Sčasoma mi začnejo komentarji presedati in se kar naveličam poslušanja, zato se začnem sprehajati po zdravstvenem domu gor in dol. In čudež nekaj čez pet me pokliče in končno sem bil sprejet, pregledan, dobil mazilo (ki sem ga seveda moral mastno doplačati) in adijo.
Največja ironija vsega pa je, da na vratih, ki vodijo k medicinski sestri piše tole: ZA ZDRAVNIKA SI VZEMI ČAS!!
Vzel sem si ga dobri dve uri in dočakal.
Peter
ponedeljek, 14. maj 2007
Izjava #4
Moj kolega je danes rekel tole: Prej boš dala, prej boš spala.
Nevem, če je uspel, a držim pesti zanj. :)
Peter
Nevem, če je uspel, a držim pesti zanj. :)
Peter
nedelja, 13. maj 2007
sobota, 12. maj 2007
Naše punce so ponovno zlate
Včeraj je bilo državno prvenstvo v rokometu za srednješolce. Seveda so v končnici zopet sodelovale naše punce iz Splošne in strokovne gimnazije Lava, ki so spet osvojile državni vrh!
Ob tej priliki želim čestitati vsem dekletom za odlično igro na vseh stopnjah tekmovanja, trenerju, organizatorki Savi in vsem, ki so kakorkoli sodelovali.
Dobil sem celo izjavo ene izmed tekmovalk (Žana), ki pravi takole:
V petek, 11.5.2007 smo imele zjutraj zbor pred našo šolo in ob osmih naj bi bil predviden odhod v Ljubljano, kar pa nam seveda ni uspelo. =)
Proti Ljubljani smo se odpeljali šele pol urce kasneje.
Na avtobusu nam kot ponavadi ni bilo dolgčas, saj smo vedno zelo glasne in z našo dobro voljo se druga drugi pošteno nasmejimo. =)
Zato je brezskrben čas na avtobusu zelo hitro minil in brž kot bi mignil, smo bile v Ljubljani pri vojašnici Prve slovenske brigade. V zraku se je že dalo začutiti prvo tremo.
Najprej smo si ogledale tekmo naših kolegic iz Poslovno-komercialne šole Celje, ki so igrale proti Gimnaziji Šiški Ljubljana in na žalost izgubile.
Organizacija je bila takšna, da so imeli na ta dan finale v šolskem rokometu tudi fantje, kar je bila za nekatere punce prava paša za oči, za druge pa je to pomenilo le daljše čakanje na tekmo (ena tekma punce, ena tekma fantje in spet druga tekma punce, druga tekma fantje ...).
Končno je napočil čas za našo prvo tekmo. Igrale smo proti Gimnaziji Kranj in jih gladko premagale. Šele po tej tekmi je bila otvoritev (okoli 13h), ki je bila dokaj zanimiva. Videli smo dve plesni točki, dva dijaka iz Gimnazije Ormož sta nam zaigrala na svoji harmoniki. Seveda je spregovoril tudi ravnatelj Gimnazije Šiška, ki nam je zaželel veliko sreče v sledečih tekmah. Nagovorila sta nas tudi predstavnica Ministrstva za šolstvo in šport ter poveljnik Prve brigade Slovenske vojske.
Me pa smo vedno bolj nestrpno čakale na našo zadnjo tekmo za prvo oz. drugo mesto proti Gimnaziji Šiška. Bila je šele ob treh popoldan. Dobro smo se ogrele in naša kapetanka Tara nam je pred začetkom tekme namenila nekaj spodbudnih besed, ki so nas še bolj povezale in nam dale še več moči za borbo. V prvem petnajstminutnem polčasu smo vodile nasprotno ekipo z rezultatom 10:5. Drugi polčas pa je bil bolj napet, saj so se nam nasprotnice približale le na en gol razlike, vendar se jim nismo pustile. Ko je sirena naznanila konec tekme, smo postale državne prvakinje v šolskem rokometu za šolsko leto 2006/07. =)
Vsi smo bili zelo veseli, kar smo proslavili v pizzeriji Verdi v Grižah. =)
Bilo je nepozabno!!! =)
Končni rezultati tekem:
FANTJE:
1.mesto - Gimnazija Šiška Ljubljana
2.mesto - Gimnazija Ormož
3.mesto - Ekonomska šola Ljubljana
4.mesto - Gimnazija Koper
PUNCE:
1.mesto - Gimnazija Lava =)
2.mesto - Gimnazija Šiška Ljubljana
3.mesto - Gimnazija Kranj
4.mesto - Poslovno-komercialna šola Celje
Tule dodajam še nekaj slik, katere mi je pravtako posredovala Žana in jih opremila s komentarji.
Lučka počiva na avtobusu med vožnjo v LJ.
Nika je zjutraj še zaspana.
Gospa prof. Sava zapisuje številke naših dresov.
Maja, Lučka & Tjaša.
Tara, Niki & Nika.
Streching - Nastja, Ula, Tara & Zala.
Streching - Žana, Nika, Niki & Maja.
Streching - Kaja & Alja.
Nastja v golu.
Trener Mišo Toplak.
Finale.
Zmagovalke na večerji.
Gimnazija Lava - državne prvakinje 2007.
Samo tole bom še dodal: Čestitam še enkrat in KAPO DOL!
Peter
Ob tej priliki želim čestitati vsem dekletom za odlično igro na vseh stopnjah tekmovanja, trenerju, organizatorki Savi in vsem, ki so kakorkoli sodelovali.
Dobil sem celo izjavo ene izmed tekmovalk (Žana), ki pravi takole:
V petek, 11.5.2007 smo imele zjutraj zbor pred našo šolo in ob osmih naj bi bil predviden odhod v Ljubljano, kar pa nam seveda ni uspelo. =)
Proti Ljubljani smo se odpeljali šele pol urce kasneje.
Na avtobusu nam kot ponavadi ni bilo dolgčas, saj smo vedno zelo glasne in z našo dobro voljo se druga drugi pošteno nasmejimo. =)
Zato je brezskrben čas na avtobusu zelo hitro minil in brž kot bi mignil, smo bile v Ljubljani pri vojašnici Prve slovenske brigade. V zraku se je že dalo začutiti prvo tremo.
Najprej smo si ogledale tekmo naših kolegic iz Poslovno-komercialne šole Celje, ki so igrale proti Gimnaziji Šiški Ljubljana in na žalost izgubile.
Organizacija je bila takšna, da so imeli na ta dan finale v šolskem rokometu tudi fantje, kar je bila za nekatere punce prava paša za oči, za druge pa je to pomenilo le daljše čakanje na tekmo (ena tekma punce, ena tekma fantje in spet druga tekma punce, druga tekma fantje ...).
Končno je napočil čas za našo prvo tekmo. Igrale smo proti Gimnaziji Kranj in jih gladko premagale. Šele po tej tekmi je bila otvoritev (okoli 13h), ki je bila dokaj zanimiva. Videli smo dve plesni točki, dva dijaka iz Gimnazije Ormož sta nam zaigrala na svoji harmoniki. Seveda je spregovoril tudi ravnatelj Gimnazije Šiška, ki nam je zaželel veliko sreče v sledečih tekmah. Nagovorila sta nas tudi predstavnica Ministrstva za šolstvo in šport ter poveljnik Prve brigade Slovenske vojske.
Me pa smo vedno bolj nestrpno čakale na našo zadnjo tekmo za prvo oz. drugo mesto proti Gimnaziji Šiška. Bila je šele ob treh popoldan. Dobro smo se ogrele in naša kapetanka Tara nam je pred začetkom tekme namenila nekaj spodbudnih besed, ki so nas še bolj povezale in nam dale še več moči za borbo. V prvem petnajstminutnem polčasu smo vodile nasprotno ekipo z rezultatom 10:5. Drugi polčas pa je bil bolj napet, saj so se nam nasprotnice približale le na en gol razlike, vendar se jim nismo pustile. Ko je sirena naznanila konec tekme, smo postale državne prvakinje v šolskem rokometu za šolsko leto 2006/07. =)
Vsi smo bili zelo veseli, kar smo proslavili v pizzeriji Verdi v Grižah. =)
Bilo je nepozabno!!! =)
Končni rezultati tekem:
FANTJE:
1.mesto - Gimnazija Šiška Ljubljana
2.mesto - Gimnazija Ormož
3.mesto - Ekonomska šola Ljubljana
4.mesto - Gimnazija Koper
PUNCE:
1.mesto - Gimnazija Lava =)
2.mesto - Gimnazija Šiška Ljubljana
3.mesto - Gimnazija Kranj
4.mesto - Poslovno-komercialna šola Celje
Tule dodajam še nekaj slik, katere mi je pravtako posredovala Žana in jih opremila s komentarji.
Lučka počiva na avtobusu med vožnjo v LJ.
Nika je zjutraj še zaspana.
Gospa prof. Sava zapisuje številke naših dresov.
Maja, Lučka & Tjaša.
Tara, Niki & Nika.
Streching - Nastja, Ula, Tara & Zala.
Streching - Žana, Nika, Niki & Maja.
Streching - Kaja & Alja.
Nastja v golu.
Trener Mišo Toplak.
Finale.
Zmagovalke na večerji.
Gimnazija Lava - državne prvakinje 2007.
Samo tole bom še dodal: Čestitam še enkrat in KAPO DOL!
Peter
Obisk ambasadorja
Kot ste najbrž že opazili, me kar nekaj časa ni bilo na internet oziroma sem kar malo zapustil svoj blog. Vendar: še vedno vas imam rad in še vedno sem vesel, če me obiskujete.
Razlog za odsotnost je bila obilica dela, ki sem si ga v bistvu nakopal sam, ampak ne boste verjeli na koncu mi sploh ni žal. Če bi me to vprašali pred nekaj dnevi bi rekel, kaj sem sploh šel v to zadevo, ker je bilo preveč problemov in malenkosti, ki jih nekateri žal ne razumejo in tudi ne bodo nikoli razumeli in s tem samo ovirajo vseskupaj.
Po naravi sem trmast in načelen človek, in ko se nečesa lotim to poskušam kar najbolje pripeljati do konca, čeprav vmes precej obupujem. Enako velja za mojo kolegico Anjo s katero sva bila potopljena v delo zadnjih nekaj tednov. In verjemite, vse kar sem zgoraj napisal, bi lahko pisal tudi v dvojini.
Kaj sva pripravljala pa si lahko preberete TUKAJ.
Peter
Razlog za odsotnost je bila obilica dela, ki sem si ga v bistvu nakopal sam, ampak ne boste verjeli na koncu mi sploh ni žal. Če bi me to vprašali pred nekaj dnevi bi rekel, kaj sem sploh šel v to zadevo, ker je bilo preveč problemov in malenkosti, ki jih nekateri žal ne razumejo in tudi ne bodo nikoli razumeli in s tem samo ovirajo vseskupaj.
Po naravi sem trmast in načelen človek, in ko se nečesa lotim to poskušam kar najbolje pripeljati do konca, čeprav vmes precej obupujem. Enako velja za mojo kolegico Anjo s katero sva bila potopljena v delo zadnjih nekaj tednov. In verjemite, vse kar sem zgoraj napisal, bi lahko pisal tudi v dvojini.
Kaj sva pripravljala pa si lahko preberete TUKAJ.
Peter
nedelja, 6. maj 2007
Izjava #2
Novi prebivalec hiše Big Brother je včeraj izjavil tole.
Janez: „Joj, sem hotu rečt da sm uro pozabu...Mlad pa neumen se moraš poročit, ne pa star, ker pol začneš samo računat...“
Kolk je to star? A sem že zamudil? Čedalje boljše znam računat. :)
Peter
Janez: „Joj, sem hotu rečt da sm uro pozabu...Mlad pa neumen se moraš poročit, ne pa star, ker pol začneš samo računat...“
Kolk je to star? A sem že zamudil? Čedalje boljše znam računat. :)
Peter
Matura 2007 - esej
Jutri se pa začne. Šlo bo zares. Ker dosti dijakov in tudi maturantov bere moj blog bom tule napisal nekaj lepih želja.
Mularija: zdaj je kar je! Vzamite si danes popoldne čas za kratek sprehod, klepet s prijatelji, starši in za nekaj trenutkov pozabite na esej. Kar je pač je!
Verjamem, da ste pripravljeni po svojih najboljših močeh. Od vas se pričakuje, da date največ od sebe (seveda po svojih zmožnostih) in tako bo vse v redu.
Želim vam čim manj treme, čim več idej in čim boljšo inspiracijo pri eseju. Držal bom pesti za vas, oziroma za vse maturante Gimnazije Lava.
V mislih bom z vami.
vaš
Peter
Mularija: zdaj je kar je! Vzamite si danes popoldne čas za kratek sprehod, klepet s prijatelji, starši in za nekaj trenutkov pozabite na esej. Kar je pač je!
Verjamem, da ste pripravljeni po svojih najboljših močeh. Od vas se pričakuje, da date največ od sebe (seveda po svojih zmožnostih) in tako bo vse v redu.
Želim vam čim manj treme, čim več idej in čim boljšo inspiracijo pri eseju. Držal bom pesti za vas, oziroma za vse maturante Gimnazije Lava.
V mislih bom z vami.
vaš
Peter
petek, 4. maj 2007
sreda, 2. maj 2007
Kratko, a sladko
Za mano je dokaj pester dopust. Zgodilo se je mariskaj. Vsega se mi niti ne da opisovati, zato se bom omejil na dva dneva (29. in 30. april).
Katja in Andrej sta nas povabila na morje v Vrsar, kjer imajo sorodniki stanovanje. Odpravili smo se v nedeljo, najprej proti Ljubljani, kjer smo morali vzeti še nekaj posteljnine in seveda Alešev potni list, ki ga je bil pustil tam.
Nato smo nadaljevali pot do Vrsarja, kjer sta nas gostitelja že pričakovala. Na sliki vidite prihod in nekaj osnovnih potrebščin v prtljažniku, ki jih je Katja imela na lističu za nakupovanje.
Sledil je uvodni pozdrav, razdelitev sob ter razgled na okolico.
Potem smo se odpravili na plažo, kjer smo se malo sprehajali, pogovarjali, igrali, občudovali morje in naravo.
Na željo urejevalcev plaže smo po evropskih standardih preizkusili naprave za igranje.
Andrej in Marko sta se malo prej odpravila proti domu, saj smo na sprehodu po kampu srečali prijazne Slovence, ki so posodili nek poseben izvijač (ime sem žal že pozabil) s katerim sta pritrdila odbijač na malce poškodovanem Meganu. Ozke ulice, razna stopnišča do sredine ulic in zelo hitro se zgodi...
Zvečer smo si vzeli nekaj časa za kramljanje o tem in onem ter seveda spanje.
Naslednji dan smo pričakovali dež, a nas je hrvaško vreme prijetno presenetilo in postreglo s sončkom ter jasnino. Odpravili smo se na plažo, kjer se je večina odločila za odbojko na mivki, midva s Katjo pa sva se malo sprehajala in lenarila. Kopanje je bilo primerno samo za tiste s slabimi temperaturnimi senzorji v podkožju.
Po daljšem prigovarjanju sem tudi sam pričel z igranjem odbojke, kar me je kasneje stalo poškodbe in končna diagnoza, ki sem jo dobil danes v bolnici je DISTORSIO ATC. DEX. INVETERATA ter 14-dnevni počitek, prepoved daljše hoje, daljšega stanja ter najmanj enomesečna prepoved igranja tenisa. Videoposnetek prikazuje del igre, ki sva jo z Markotom izgubila, a sva bila z najino igro kljub vsemu zelo zadovoljna.
Zvečer smo se odpravili še na sladoled v mesto, kjer nam je nek Turek ponujal poceni prevozno sredstvo. Malo je manjkalo pa bi kdo potegnil iz žepa Mastercard, a za ta "moped" žal nismo imeli prostora v avtu.
Bolj so nas mikale te lepotice. Tu pa smo naleteli na oviro, ki se ji reče izpit, saj nihče od nas nima izpita te kategorije.
Zvečer smo se odpravili proti domu. Mene je gleženj čedalje bolj bolel in otekal, a se je Aleš spomnil da še ni oddal dohodnine (30. 4.) in zato smo se ustavili v Ljubljani, kjer si je nadel svojo specialno "internetno kapico" in poskušal oddati dohodninsko napoved kar preko spleta. Kljub odličnim nasvetom lepe Vide (ki jo je povabil tudi na kavo), server na Davčni upravi Republike Slovenija ob 23ih ni deloval in od takrat je Aleš v prekršku, saj mu oddaja napovedi ni uspela. Nato je napisal e-mail in prosil za odpustek administracijo naše vlade.
In za konec: Bilo je prijetno, romantično, razburljivo, malo boleče, na trenutke precej smrdeče in polno humorja. Ali drugače: Kratko, a sladko.
Hvala še enkrat gostiteljema in še kdaj.
Peter
Katja in Andrej sta nas povabila na morje v Vrsar, kjer imajo sorodniki stanovanje. Odpravili smo se v nedeljo, najprej proti Ljubljani, kjer smo morali vzeti še nekaj posteljnine in seveda Alešev potni list, ki ga je bil pustil tam.
Nato smo nadaljevali pot do Vrsarja, kjer sta nas gostitelja že pričakovala. Na sliki vidite prihod in nekaj osnovnih potrebščin v prtljažniku, ki jih je Katja imela na lističu za nakupovanje.
Sledil je uvodni pozdrav, razdelitev sob ter razgled na okolico.
Potem smo se odpravili na plažo, kjer smo se malo sprehajali, pogovarjali, igrali, občudovali morje in naravo.
Na željo urejevalcev plaže smo po evropskih standardih preizkusili naprave za igranje.
Andrej in Marko sta se malo prej odpravila proti domu, saj smo na sprehodu po kampu srečali prijazne Slovence, ki so posodili nek poseben izvijač (ime sem žal že pozabil) s katerim sta pritrdila odbijač na malce poškodovanem Meganu. Ozke ulice, razna stopnišča do sredine ulic in zelo hitro se zgodi...
Zvečer smo si vzeli nekaj časa za kramljanje o tem in onem ter seveda spanje.
Naslednji dan smo pričakovali dež, a nas je hrvaško vreme prijetno presenetilo in postreglo s sončkom ter jasnino. Odpravili smo se na plažo, kjer se je večina odločila za odbojko na mivki, midva s Katjo pa sva se malo sprehajala in lenarila. Kopanje je bilo primerno samo za tiste s slabimi temperaturnimi senzorji v podkožju.
Po daljšem prigovarjanju sem tudi sam pričel z igranjem odbojke, kar me je kasneje stalo poškodbe in končna diagnoza, ki sem jo dobil danes v bolnici je DISTORSIO ATC. DEX. INVETERATA ter 14-dnevni počitek, prepoved daljše hoje, daljšega stanja ter najmanj enomesečna prepoved igranja tenisa. Videoposnetek prikazuje del igre, ki sva jo z Markotom izgubila, a sva bila z najino igro kljub vsemu zelo zadovoljna.
Zvečer smo se odpravili še na sladoled v mesto, kjer nam je nek Turek ponujal poceni prevozno sredstvo. Malo je manjkalo pa bi kdo potegnil iz žepa Mastercard, a za ta "moped" žal nismo imeli prostora v avtu.
Bolj so nas mikale te lepotice. Tu pa smo naleteli na oviro, ki se ji reče izpit, saj nihče od nas nima izpita te kategorije.
Zvečer smo se odpravili proti domu. Mene je gleženj čedalje bolj bolel in otekal, a se je Aleš spomnil da še ni oddal dohodnine (30. 4.) in zato smo se ustavili v Ljubljani, kjer si je nadel svojo specialno "internetno kapico" in poskušal oddati dohodninsko napoved kar preko spleta. Kljub odličnim nasvetom lepe Vide (ki jo je povabil tudi na kavo), server na Davčni upravi Republike Slovenija ob 23ih ni deloval in od takrat je Aleš v prekršku, saj mu oddaja napovedi ni uspela. Nato je napisal e-mail in prosil za odpustek administracijo naše vlade.
In za konec: Bilo je prijetno, romantično, razburljivo, malo boleče, na trenutke precej smrdeče in polno humorja. Ali drugače: Kratko, a sladko.
Hvala še enkrat gostiteljema in še kdaj.
Peter
Naročite se na:
Objave (Atom)